ALPE ADRIA GREEN

Just another blog.siol.net weblog

Arhiv za Avgust, 2013


Energetski lobi pri terminalih prevladal nad interesi Slovenije- članek Demokracija

Terminali - članek Demokracija_0001

Terminali - članek Demokracija_0005

Terminali - članek Demokracija_0003

  • Share/Bookmark

BIOPLINARNI “RADMONCI” ARSO NI IZDAL OKOLJEVARSTVENEGA DOVOLJENJA–AAG USPELO DOKAZATI NEPRAVILNOSTI V TEHNOLOŠKEM POSTOPKU ZA BIOPLINARNO

Sklep ARSO - BIOLINARNA RADMOŽENCI_0001

  • Share/Bookmark

Toplota zemlje za občutno cenejše ogrevanje

 

V razvitih državah geološke sonde doživljajo razcvet, pri nas pa so premalo poznane in brez ustrezne podpore države.

Borut Tavčar, gospodarstvo

pet, 23.08.2013, 06:00

Toplota zemlje za občutno cenejše ogrevanje

Toplota zemlje za občutno cenejše ogrevanje

Zaradi stroškov ogrevanja vsako leto mnoge zaboli glava, a ni treba, da je tako. Foto: Blaž Samec/Delo

Ljubljana – Uporaba geotermalne energije za ogrevanje in hlajenje je v razvitejših državah vedno bolj razširjena, saj ob večji naložbi prinaša velike prihranke. Pomembno je tudi to, da razen pritiska na kakšen gumb sistemi ne zahtevajo nobenega dela.
Božo Dukič, ustanovitelj podjetja Geosonda, je pripravil in izvedel prvi projekt geotermalne sonde s toplotno črpalko leta 2003 v Kranju. Od takrat je z geosondami, ki jih proizvajajo v Švici, kupuje pa jih v Avstriji, sodeloval še v mnogih projektih, področje pa pozna tako dobro, da je močno razočaran nad politiko države.
Med projekti, v katerih je sodelovala ali pa jih je predlagala družba Geosonda, so med drugim sistem ogrevanja in hlajenja za stavbo Univerze v Novi Gorici v Vipavi, ki izkorišča toploto Vipave. V Kopru se pogovarja o podobni uporabi morja, kar poznajo v več mestih. S pomočjo energije morja in toplotnimi črpalkami bi lahko, denimo, nadomestili 500.000 litrov kurilnega olja in 200 klimatskih naprav v Splošni bolnišnici Izola. Takšen energetski objekt bi bil lahko tudi dodatna dejavnost Luke Koper. Največja stavba, ki se ogreva in hladi z geosondami, je 25.000 kvadratnih metrov velika poslovna stavba Telekoma v Budimpešti. V Kranjski Gori nameravajo izkoristiti opuščeno 200 metrov globoko vrtino, s katero so pred leti poskušali priti do termalne vode. Energijo zemlje bi lahko uporabili za ogrevanje in hlajenje hotela, podobni sistemi bodo uporabni tudi za ogrevanje športnih objektov in na drugi strani za zasneževanje.
»Na vsakih deset metrov globine je ena stopinja Celzija več. Na 500 metrih je povsod od 20 do 25 stopinj,« pravi Dukič in dodaja, da sta v Sloveniji dve skupini opuščenih globokih vrtin, ki bi se jih dalo podobno uporabiti. Približno 100 raziskovalnih vrtin je naredila Nafta Lendava – po nekaj letih prizadevanj je Dukiču uspelo dokazati, da niso v lasti Nafte Lendava, temveč v lasti tistih, ki so dali lokacije v najem. Drugih je po Sloveniji še najmanj deset do 20. Težava je le, da denarja za raziskave ni, čeprav z geosondo lahko prihranimo do 80 odstotkov energije za ogrevanje in hlajenje.
»Največji problem v Sloveniji je to, da nimamo nacionalnega energetskega programa. Če ni programa, ni usmeritev, potem lahko lobiji izpeljejo, kar koli hočejo. Tako smo dobili tudi Teš 6. Zakaj pada cena elektrike na evropskem trgu? Zato ker je vedno več elektrike iz obnovljivih virov. Trajnostni viri energije pomenijo, da so ljudje bogatejši, ker za energijo ni treba toliko plačevati, poleg tega, kar je zelo pomembno, postajajo suvereni. Če ne kupujemo nafte, nas ne more nihče izsiljevati s cenami,« pravi Dukič.
Dodaja, da je cena za ves projekt z vrtino, geosondo in toplotno črpalko za družinsko hišo približno 17.000 evrov. Prihranek pa pomenijo že omenjene globoke vrtine pa tudi druge oblike zajemanje toplote okolja. Rudniške vode v Idriji imajo, denimo, 30 stopinj Celzija, v Helsinkih uporabljajo toploto kanalizacije. Načeloma je tako, da se naložba v sistem z uporabo podtalnice (zajem vode, odvzem nekaj stopinj Celzija toplote in vračanje vode v okolje) vrne v štirih do petih letih, naložba v sistem z geosondo (ni izmenjave snovi z okoljem) pa v šestih do desetih letih.
V Sloveniji ima proizvodnja toplotnih črpalk dolgo tradicijo, proizvedli so jih že najmanj 60.000. Zato je Dukiča zabolelo, ko je videl, da Petrol prodaja kitajske toplotne črpalke. Poleg tega Avstrijci vgradijo 5000 geosond na leto. »To pomeni, da bi jih morali mi vgraditi 1500, pa jih le sto. Ena vrtalna ekipa jih lahko toliko naredi v enem letu,« pravi Dukič.
Povsem domača proizvodnja
Podjetje Enertus iz Vrtojbe se ukvarja z izvedbo energetskih sistemov, ki temeljijo na izkoriščanju zemeljske energije. »Osnova naših sistemov je vertikalni zemeljski izmenjevalec (geosonda), njegov razvoj, proizvodnja in vgradnja so plod lastnega znanja. Po naših informacijah smo edino podjetje v Sloveniji, ki samostojno razvija, izdeluje in tudi uspešno vgrajuje zemeljski izmenjevalec – geosondo. Poleg izmenjevalca namenjamo veliko pozornost tudi razvoju visokoprevodne injekcijske mase, ki ima vlogo veznega člena med sondo in tlemi,« pravi direktor Matej Kosovel.
Poslanstvo podjetja je preskrba objektov s toploto in hladom, zato se ne omejujejo zgolj na proizvodnjo geosond, temveč prevzamejo izvedbo celotnega sistema (sonda-toplotna črpalka) na ključ. Rezultat takšnega pristopa je uspešna izvedba šestih projektov lani in letos. Razvijajo, izdelujejo in vgrajujejo napredne sisteme izkoriščanja zemeljske toplote, ki bodo v bližnji prihodnosti omogočali tudi sezonsko shranjevanje toplote sonca v tleh. »To pomeni, da bo mogoče presežek toplote poleti shraniti v tla in porabiti pozimi. V ta namen smo razvili in vzpostavili proizvodnjo naprednih toplotnih izmenjevalcev (sond) skupaj s sistemom povezav do toplotne črpalke. Za enako moč gretja ali hlajenja potrebuje naš sistem od 1,5- do 1,8-krat krajše sonde od sedanjih. Temu ustrezno je nižja tudi cena. V sisteme, ki jih sami izvedemo (od vrtalskih del, povezav do inštalacijskih del v kurilnici), vgrajujemo večinoma toplotne črpalke slovenskih proizvajalcev,« pravi Kosovel. Prihranki so odvisni od ogrevalnega sistema v objektu in znašajo od 60 do 80 odstotkov. V primeru hlajenja so prihranki okrog 50-odstotni glede na povprečno klimatsko napravo.
Kosovel meni, da je kakovostnih vrtalskih ekip v Sloveniji dovolj, niti cene vrtanja še niso bile tako nizke kot zdaj. »Glavne omejitve so predvsem finančna in kreditna sposobnost trga, pomanjkanje primernih finančnih produktov za podporo sistemu, v drugi vrsti pa prepoznavnost sistema. Tu zelo pogrešamo interes bank za sodelovanje pri načrtovanju primernega finančnega produkta za podporo prodaji tovrstnih sistemov, ki imajo življenjsko dobo 30 let in več. Menimo, da je to glavni manjkajoči kamen v mozaiku geotermalne tehnologije. Sicer lahko zdaj v našem podjetju izdelamo približno en ogrevalni sistem na teden s povprečno 100 metrov sond,« opozarja Kosovel.
Slabo poznavanje novih sistemov se kaže tudi v tem, da energetske prenove občinskih stavb temeljijo predvsem na biomasi, manj na izrabi zemeljske toplote. »Dejstvo je, da lahko relativno preprosto zamenjamo 100-kilovatni kotel na olje s 100-kilovatnim kotlom na sekance. Pri prehodu na geotermalno toplotno črpalko so zadeve nekoliko zahtevnejše, ker načeloma prehajamo iz visokotemperaturnega sistema na nizkotemperaturnega. Torej je pomemben vzrok pomanjkanje informacij in izkušenj pri projektantih in inštalaterjih. So pa tudi izjeme, denimo vrtec v Podpeči in šola v Hruševju pri Postojni,« pojasnjuje Kosovel. Za nizkotemperturne sisteme je sicer najprimernejše talno ali stensko ogrevanje, tako so tudi prihranki ustrezno veliki. Pred načrtovanjem prenove sistema pa je vsekakor treba najprej pomisliti na izolacijo stavbe in se šele potem odločati o moči naprav za ogrevanje in hlajenje.
Geotermalni sistemi poleg tega omogočajo takšen način delovanja, da se prilagodijo na tako rekoč vse načine proizvodnje električne energije. Sistem je namreč mogoče krmiliti tako, da deluje pretežno takrat, ko je elektrika poceni, v konicah pa sistem uporablja akumulirano toploto.
»Za enodružinsko hišo v Ljubljani (120 kvadratnih metrov), ki porabi 2500 litrov kurilnega olja na sezono, je okvirna cena za prenovo 12.000 evrov. Cena je precej odvisna od geološke sestave tal pod objektom. Na podlagi izvedenih prenov menim, da strošek ogrevanja po zamenjavi dosega tretjino do četrtino stroška kurilnega olja. Ali drugače, za takšno hišo sedanji letni strošek ogrevanja znaša 2500 evrov (kurilno olje), po obnovi pa od 600 do 800 evrov (elektrika). Če upoštevamo še hlajenje, se investicija povrne v šestih do sedmih letih, seveda pri sedanjih cenah energentov. Po pričakovani rasti cen energentov je doba še malo krajša,« še pravi Kosovel.

Opomba: Božo Dukič vodi komisijo za energetiko pri Alpe Adria Green org.

  • Share/Bookmark

Varuh zaskrbljen nad uresničevanjem ustavne pravice do zdravega življenjskega okolja

 

Varuh človekovih pravic RS

Varuh zaskrbljen nad uresničevanjem ustavne pravice do zdravega življenjskega okolja

19.08.2013 13:33

Kategorija: Delovanje in dogajanje, Okolje in prostor

Varuh človekovih pravic RS (Varuh) izraža zaskrbljenost na odnosom države do reševanja nekaterih okoljskih problemom in ob tem opozarja, da pomanjkanje finančnih sredstev nikakor ne sme biti razlog za morebitno (ne)uresničevanje ustavne pravice do zdravega življenjskega okolja.

Država je dolžna zaščiti pravico svojih prebivalcev do življenja v zdravem in zavarovanem okolju. V nasprotnem primeru krši tudi 8. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah, ki določa pravico do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja. Onesnaževanje je lahko poseg v posameznikovo zasebno in družinsko življenje. Država je dolžna svoje državljane pred takimi posegi zaščititi z izvajanjem nadzora nad dovoljevanjem, vzpostavljanjem, izvajanjem in varnostjo industrijskih dejavnosti, zlasti še, če gre za dejavnosti, ki so lahko nevarne za okolje in človekovo zdravje.

Celjska kotlina

Varuh ponovno poziva Ministrstvo za kmetijstvo in okolje (MKO), da nemudoma aktivno pristopi k reševanju sanacije Celjske kotline, aktivnosti namreč potekajo prepočasi. Varuh predlaga, da ministrstvo v projekt vključi strokovnjake iz lokalnega okolja ter druge, ki so v omenjeni skupini sodelovali že v preteklosti. Ministrstvo naj nemudoma pripravi podlage za sprejem predpisa, ki bo Celjsko kotlino opredelil kot degradirano območje. Pripravi naj tudi predpis o izvajanju ukrepov sanacije Celjske kotline.

Varuh poudarja tudi nujnost izvajanja javnozdravstvenih ukrepov na območju Celjske kotline. Na vse to smo opozorili ministra za kmetijstvo in okolje mag. Dejana Židana na sestanku dne 4. 7. 2013. Na Mestno občino Celje pa smo naslovili predlog v zvezi s problemom onesnažene izkopane zemljine na občinskih zemljiščih stare Cinkarne oziroma Tehnopolisa. Zahtevali smo pojasnila v zvezi z aktivnostmi inšpekcije za okolje na območju stare Cinkarne.

Smrad

Kljub večkratnim opozorilom Varuha po nujnosti sprejetja predpisa na področju neprijetnih vonjav, problematika ostaja nerešena. Na MKO sicer opravljajo študijo primera, v katerem proučujejo dobre prakse obvladovanja emisij v okolje pri obratovanju podjetja, ki se ukvarja z dejavnostjo, ki je po svoji naravi povezana z nastankom neprijetnega vonja. Varuh predlaga, da se le te aktivnosti pospešijo in predpis čimprej sprejme.

Kvaliteto življenja krajanov v neposredni bližini odlagališča odpadkov v Stari Gori bistveno zmanjšuje smrad, ki se širi iz odlagališča. Varuh obravnava večplastno problematiko navedenega odlagališča, zato je zahteval pojasnila Agencije Republike Slovenije, Inšpekcije za okolje in naravo, ter predlagal županu, da v okviru pristojnosti sprejme ukrepe za zagotovitev pravice do zdravega življenjskega okolje prebivalcev, ki bivajo v bližini odlagališča.
Opozarjamo pristojne organe na premišljeno umeščanje objektov, ki imajo vplive na okolje in na zdravje ljudi (sežigalnice, odlagališča odpadkov…) v prostor. V te postopke je treba vključiti javnost.

Povezave:

PETICIJA DRŽAVLJANOV REPUBLIKE SLOVENIJE ZA TAKOJŠNJE SPREJETJE EU-USTREZNE ZAKONODAJE V DRŽAVNEM ZBORU S PODROČJA OBVLADOVANJA SMRADU, PRAŠNIH DELCEV, DUŠIKOVIH OKSIDOV, FORMALDEHIDA IN DRUGIH ONESNAŽEVA

http://alpeadriagreen.wordpress.com/2013/03/25/peticija-drzavljanov-republike-slovenije-za-takojnje-sprejetje-eu-ustrezne-zakonodaje-v-drzavnem-zboru-s-podrocja-obvladovanja-smradu-pranih-delcev-duikovih-oksidov-formalde/

AAG stranski udeleženec–Odlagališče odpadkov Stara Gora–Nova Gorica

http://alpeadriagreen.wordpress.com/2013/07/07/aag-stranski-udelezenecodlagalice-odpadkov-stara-goranova-gorica/

AAG PODALA VLOGO ZA VSTOP V POSTOPEK, KOT STRANSKI UDELEŽENEC ZA NAMERAVANI PROJEKT CERO NOVA GORICA

http://alpeadriagreen.wordpress.com/2013/03/29/aag-podala-vlogo-za-vstop-v-postopek-kot-stranski-udelezenec-za-nameravani-projekt-cero-nova-gorica/

  • Share/Bookmark

ODGOVOR EVROPSKEGA KOMISARJA ZA ENERGETIKO g. OETTINGER-ja NA PETICIJO ALPE ADRIA GREEN PROTI POTRDITVI UMESTITVE PROJEKTA PLINSKI TERMINALI ŽAVLJE NA EVROPSKO LISTO PRIORITET SKUPNEGA POMENA (PCI)

IZJAVA ZA JAVNOST

ODGOVOR EVROPSKEGA KOMISARJA ZA ENERGETIKO g. OETTINGER-ja NA PETICIJO ALPE ADRIA GREEN PROTI POTRDITVI UMESTITVE PROJEKTA PLINSKI TERMINALI ŽAVLJE NA EVROPSKO LISTO PRIORITET SKUPNEGA POMENA (PCI)

V odgovoru AAG je poudaril, da je posvetil veliko pozornosti našim pomislekom in rad bi nas obvestil o najnovejših dogodkih in naslednjih korakih v vezi z LNG terminalom Žavlje in v povezavi z identifikacijskem procesom liste ( v listi se je projekt preimenoval v LNG terminal v severnem Jadranu na obali).

Odločevalci regionalnih teles so se 24 julija strinjali o predlagani listi. Listo so sestavili predstavniki regionalnih teles s pomočjo ocenjevanja doprinosa predlaganega projekta k ciljem energetske politike, kot je definirana v TEN-E.

Med sestankom so države članice imele možnost predstaviti mnenje odločevalcem o projektih, ki niso locirani na njihovem ozemlju, ampak imajo čezmejni vpliv. Slovenija je svoje pomisleke izrazila. Komisija je mnenje Slovenije zabeležila in ga bo upoštevala v prilagoditvenem procesu v Evropski uniji, po katerem se bodo odločevalci odločali v oktobru. Prav tako bi rad izpostavil, da so morali biti vsi projekti na listi usklajeni z evropsko zakonodajo, ki vključuje tudi okoljsko zakonodajo, če želijo ostati na prioriteni listi.

VELIKA PREVARA - PL.TER.ŽAVLJE6

Na podlagi podanega ozadja, je Komisija zavezana, da bo polno angažirana v pogovorih s Slovenijo in Italijo, z namenom, da se najde rešitev pred sprejemom prioritetne liste v jeseni. Še posebno je pomembno, da se najde zadovoljujoča rešitev pred potrditvijo liste, ki bo v skladu z okoljskimi dekreti, kjer bo moral pripravljalec projekta pripraviti novo oceno vplivov na okolje, ali pa alternativno predstavniki tržaškega pristanišča pripravijo nov plan pristanišča (v skladu s pričakovanim morskim prometom), da bo kompatibilen z Žaveljskim terminalom.

Predsednik Alpe Adria Green:

Vojko Bernard

clip_image002[4]

Alpe Adria Green – mednarodna organizacija za zaščito okolja in narave Slovenija, Hrvaška, Italija, Srbija, Vojvodina, Makedonija, Bosna in Hercegovina. V Sloveniji delujemo kot društvo v javnem interesu za zašito okolja in v javnem interesu za zašito narave. Naslov: Prešernova 26, 4270 Jesenice, Slovenija, EU. SI56 9067 2000 0636 284, Mat.št:1173120000, DŠ: 78020239. GMS: 051 311 450/ Tel: +386 4583 6640

  • Share/Bookmark

POLET: Zakaj plinski terminali ne spadajo v Tržaški zaliv?

01.08.2013

  • piše: Klara Škrinjar
  • foto: Ljubo Vukelič

Zakaj plinski terminali ne spadajo v Tržaški zaliv?

Plinski terminal Žavlje je v preteklih dneh močno razburkal ne le slovensko, ampak tudi evropsko javnost. Po manevru v Bruslju je zdaj eden najbolj kontroverznih okoljskih projektov v pat položaju.

Vse do jeseni. Do tedaj naj bi se Italija, na katere ozemlju bi plinski terminal stal, in Slovenija, ki mu nasprotuje zaradi čezmejnih (negativnih) vplivov, morebiti vendarle le dogovorili o njegovi usodi in oktobra o njegovi uvrstitvi med prednostne projekte EU dokončno odločali. A kaj se sploh lahko v tem času dogovorimo? Ali lahko postane projekt čez poletje sprejemljiv? »Ah, kako le,« nad sklepom zamahne Vlado Malačič, vodja Morske biološke postaje Piran in član medresorske skupine za plinske terminale. In kaj nam govori podatek, da se po novem projekt imenuje Kopenski plinski terminal v Severnem Jadranu? Kaj se skriva pod tem naslovom? Žavlje ali kaka druga lokacija? Kaj boljšega ali kaj slabšega? »To le govori v korist tega, da bi bil projekt sprejemljiv, če bi spremeni­li lokacijo. Vsi pa vedo, da druge lo­kacije znotraj tržaškega pristanišča preprosto ni,« pa pravi Marko Starman, ki vodi med­resorsko komisijo za plinske ter­mi­na­le. »Včasih res postavljamo voz pred ko­nja,« doda Starman in trdi, da spre­mem­ba imena vsebine projekta pač ne spre­minja.

Od ovčic do upornikov

Poskus postavitve plinskega terminala v Tržaškem zalivu ni nekaj novega. O tem teče razprava že vse od leta 2006. Zdaj smo leta 2013 in njihova usoda še vedno ni jasna.

V Sloveniji prevladuje dokaj enotno stališče, da je projekt za Slovenijo, za nje­no zdravje, gospodarstvo in življenje na obali nesprejemljiv. Vtis pretekle dni v po­li­tičnem ringu morda res ni bil takšen. Kvečjemu nasproten. Vedli smo se kot ne­bogljene evropske ovčice. V Bruselj smo se »odpravili« z namero, da se bomo glasovanja o seznamu prednostnih projektov EU, na katerem je 137 projektov iz 28 držav članic, in med njimi sedem, vrednih okoli 1,2 milijarde, slovenskih, najprej vzdržali in se šele pozneje ločeno opredeljevali do plinskega terminala. Negativno, menda. A takšna drža ne more biti nikomur v ponos. Sploh pa ne to, da je Slovenija šele potem, ko je dobršen del javnosti, zlasti naravovarstvene, skočil na noge, glasovala proti – ker Italija ni privolila v umik spornega projekta, ampak ga je le »geografsko preimenovala«. »Za tem imenom še vedno stoji isti investitor, ista je tudi lokacija,« je bil vendarle odločen minister za infrastrukturo in prostor Samo Omerzel. Povedal je, da so se po ob­javi negativnega stališča vlade tako iz Bruslja kot iz sosednje Italije začeli pritiski. »Vendar smo se odločili vztrajati, ker je projekt okoljsko sporen. Vsekakor pa je za nas sprejemljivo, če se ta projekt premak­ne bliže k Italiji oziroma bliže k Benetkam,« je povedal minister Omerzel. In kaj zdaj vse to pomeni? Verjetno res zgolj to, da bo več o plinskem terminalu znanega jeseni.

Sedem dolgih let ni dovolj

»Po sedmih letih, ko se je ves čas govorilo, češ, jutri bodo postavili terminal, ga jaz za zdaj še vedno ne vidim. Veliki Italiji ni uspelo, čeprav se je Slovenija marsikdaj zelo butasto obnašala. Treba je to priznati,« je dejal Malačič.

Pred leti je bila slovenska stran seznanjena prek medijev, da se načrtuje tako kopenski terminal v Žavljah s plinovodom kot tudi terminal na morju, katerega lokacija še ni bila jasno določena in se je premikala, a vedno gibala v bližini slovenske morske meje. Šlo je za dva terminala dveh različnih investitorjev. Kopenski, ki je zdaj aktualen, poteka na pobudo španskega podjetja gasNatural in je najprej poleg terminala obsegal tudi povezovalni plinovod, nato se je razdelil in sta to postala dva samostojna projekta. Plinovod se je tudi spremenil v morskega: povezoval bi terminal v Žavljah s priključkom v Tržiču. Drugi terminal, ki bi stal na morju, bi bil prav tako povezan na isti priključek pri Tržiču. V Žavljah bi torej po zadnji različici stal terminal za sprejem in uplinjanje utekočinjenega plina – znotraj tržaškega industrijskega pristanišča.

Živo srebro ne pozna meja

Morje v Sloveniji je del Tržaškega zaliva, ki je najbolj severni del Jadranskega morja. Slovenija ima ob njem 46 kilometrov obale. Italija je ima okoli 4000. To je mogoče banalna primerjava, a dovolj zgovorna, da razumemo, zakaj toliko upiranja na slovenski strani. Slovenija mora na morsko obalo gledati kot na punčico svojega očesa, če se seveda strateško ne bi odločila drugače.
Pa poglejmo nekaj ključnih razlogov, zakaj plinski terminali po mnenju Slovenije v Tržaškem zalivu niso rešitev, ki bi ji Slovenija prižgala zeleno luč. Pomembno namreč je, v kakšno okolje umestiš takšno zverino, čeprav proti njej sami nimaš popolnoma nič. Zakaj, torej?

Najprej zaradi okolja. Glavni problem je, da se ob gradnji in delovanju terminala, torej ob pristajanju tankerjev in uplinjanju, dviguje sediment, torej to, kar je na dnu morja. Na dnu pa je živo srebro, še zlasti v italijanskem delu. »To je pomemben ugovor, ker se s tem živim srebrom kontaminira morje in ta kontaminacija ni omejena na italijansko območje, ampak se širi čez meje,« razlaga Starman. Malačič pove še nekoliko več o tem, in sicer, da imamo poleg »navadnega živega srebra« še posebno obliko, ki ji pravimo metilno živo srebro, ki se veže na organsko snov. »In v tem je problem. Ko se po morskem dnu kar koli počne, drobni delci, ki ga sestavljajo, privzdignjeni lebdijo, morski tokovi pa jih odnašajo, kamor jih pač odnašajo. Ker lahko tako letijo tudi tedne, preden se posedejo, zelo verjetno pridejo tudi v slovenski prostor.«

Problem je tudi hlajenje morja. Zato da se plin, ki je v tekočem stanju, spremeni v plinasto stanje, ga je treba ogrevati, s tem pa plin ohlaja vodo, kar pomeni, da se morje ohlaja. »Ko se voda ohladi, se več stvari lahko zgodi z njo. Če je zima, se tako ohlajena plazi po morskem dnu in ima šest, pet stopinj manjšo temperaturo kakor ponavadi, in to ni zanemarljivo. Organizmi doživijo toplotni šok. Če je temperatura morske vode pozimi osem stopinj Celzija in pade na štiri, mislim, da to ni najbolj enostavno za organizme. Sicer pa ne vem, za kaj bi jih morali mučiti,« pravi Malačič.

A to še ni vse: morsko vodo bi tudi klorirali. Ker se šobe za uplinjanje ne smejo zarasti in zamašiti z morskimi organizmi, bi jih bilo treba klorirati, da bi lahko proces ogrevanja tekočega plina s toploto morske vode normalno potekal. »In če tam v šobah in ceveh pobije vse organizme, jih seveda pobija tudi v morju,« doda Malačič.

Nato je tu varnost. Ob takem projektu se je treba zavedati, da obstaja velika nevarnost eksplozij in trkov. »Terminal in tanker je namreč hkrati rezervoar, ki bi bil v industrijski coni v Žavljah, ki jo obkroža že veliko drugih nevarnih dejavnosti. Lahko bi se zgodil učinek domin, ki bi potencialno imel vpliv čez mejo,« razlaga Starman. »Drugi varnostni pomislek pa je glede tankerjev, ki so sicer povsem varni, a če nasedejo, če so v nizki vodi ali trčijo, pomenijo veliko prometno nevarnost,« še pove Starman.

Tretji ugovor je ekosocialni. Ko imaš opraviti s tako veliko strukturo, z njo spremeniš tudi naravo tega okolja in tako negativno vplivaš na njegovo percepcijo, na ljudi, ki se na tem območju večinoma ukvarjajo s turizmom, kmetijstvom in ribištvom.

Tisti, ki so skočili na noge in sprožili val protestov proti žaveljskemu plinskemu terminalu, so bili predstavniki nevladne okoljevarstvene organizacije Alpe Adria Green. Proti so tudi v lokalni skupnosti in celo v tržaškem pristanišču. Pripombe je mogoče že slišati tudi od Avstrijcev: Avstrija menda podobno končno podporo pogojuje z umikom spornega projekta s seznama.

Resen problem

In kljub vsemu temu je projekt še vedno aktualen? Ali Italijanom te dileme dajo mirno spati? Ocenjevalci na italijanski strani se pač ne strinjajo popolnoma z nami, pojasni Starman. Priznavajo vplive živega srebra, a menijo, da so manjši in da bi se jih dalo nadzorovati.

A Slovenija ne pretirava z njihovo razsežnostjo, nikoli ni bila, tako Starman, proti plinskim terminalom kot takim, zaveda se tudi, da gre za sodobno tehnologijo; najnovejša je celo takšna, da terminala ne potrebuješ, saj je že sam tanker tudi uplinjevalnik … A vztraja: »Imamo kup vitalnih dejavnosti, ki jih ima država na razmeroma kratkem pasu obale. Če bi želeli, da se kaj spremeni, bi do oktobra morali najti drugo lokacijo ali povsem spremeniti načrt tržaškega pristanišča. Druga lokacija pa pomeni umik iz plitkega in prometnega Tržaškega zaliva, kar verjetno pomeni povsem nov projekt in povsem novo ‘operacijo’«.

  • Share/Bookmark

Četvrti ciklus dokumentarnog tv serijala “Zelena patrola na delu”

Srpska dokumentarna tv serija u SAD

“ZELENA PATROLA na delu” je član Alpe Adria Green org.

Četvrti ciklus dokumentarnog tv serijala “Zelena patrola na delu”, pod nazivom “Šta je bilo posle” snima se, ovaj put i za potrebe emitovanja ovog serijala u SAD, gde će se i emitovati.

Srpska dokumentarna tv serija u SAD

Inače, serijal se snima i emituje od 2010. godine i bilo je neophodno podmladiti ekipu. Pred kamerama su i dalje studenti Fakulteta tehničkih nauka iz Novog Sada: master inženjerstva zaštite životne sredine Milica Alavanja, koordinatorka projekta i student na smeru Upravljanje rizikom od katastrofalnih događaja i požara, Rade Ivanović.

"Cilj snimanja ciklusa ‘Šta je bilo posle’ je da vidimo na koji način se, u međuvremenu,  pristupilo rešavanju problema kojim smo se bavili u serijalu. Prvobitni tim Zelene patrole je, u prethodne tri godine, snimio 36 polusatnih emisija na različite teme u regionu. Namera nam je bila da učinimo probleme vidljivim kako bismo doprineli bržem i kvalitetnijem rešavanju tih problema. Kriterijum za izbor tema koje ćemo snimati je bio sledeći: broj građana koje ugrožava, koliko dugo se građani i ekološke organizacije bore za rešavanje problema, da li su iscrpljene sve mogućnosti kad je u pitanju obraćanje inspekcijama. Mi smo i posle snimanja emisija bili u kontaktu sa građanima i ekološkim organizacijama i pružali im logističku podršku u neravnopravnoj borbi protiv “investitora” i neodgovornih i korumpiranih donosilaca odluka. Osim emisija, mi smo snimili i više od 30 vesti, kad je bilo neophodno brzo reagovati. Učestvovali smo u velikom broju kampanja koje su se odnosile na zaštitu životne sredine i doprineli njihovom uspehu", rekla je Milica Alavanja, koordinatorka projekta.

image1 image1

"Osim novinarskog posla ispred kamere, tu su obaveze: odnosa s javnošću, montaže i rada u studiju.Osim toga, vodili smo računa o raznovrsnosti problema i ravnomernom rasporedu lokacija, jer jedan od ciljeva je bio da ohrabrimo građane i ekološka udruženja da se bore za zaštitu životne sredine, održivi razvoj i kvalitet života. Mi smo dobili više od 500 prijava i nemoguće je izaći na sva ta mesta, snimiti  zagađenja i emitovati. Ako napravimo pregled prijavljenih problema, vidimo da se veliki broj problema ponavlja: vodotokovi su praktično otvorene kanalizacije, zemljište je zagađeno zbog prekomerne upotrebe pesticide, zatim oko livnica i topionica, vazduh je zagađen zbog saobraćaja i nekorišćenja filtera od strane zagađivača", kaže Rade Ivanović, koji se dobro i brzo snašao u ulozi asistenta koordinatora, koja podrazumeva da vozi, snima, govori pred kamerom…

"Važno je reći da nam nije teško i da nas građani lepo primaju! Imaju razumevanja kad smo zauzeti i ne možemo da izađemo na teren, onda nam šalju fotografije i snimke pa možemo da to prosledimo medijima, koji to objave jer znaju da smo pouzdani što se tiče informacija iz oblasti zaštite životne sredine. Mnoge probleme smo rešili a da nismo ni izašli na teren! Serijal se emituje na više od 50 TV u regionu, tako da je veliki broj predstavnika institucija i donosilaca odluka upoznat s našim aktivnostima. Nekad je dovoljno da pozovemo nadležne inspektore i kažemo da su građani prijavili ekološki problem, i da ćemo snimati emisiju na tu temu, pa da oni u međuvremenu preduzmu mere kako bi se problem rešio. Posebno uživamo u snimanju ovog ciklusa, kad ponovo dolazimo kod ljudi kojima smo u međuvremenu pomogli, ako ne i da reše problem, bar da ne budu sami u njemu. Mi smo u međuvremenu, s njima, postali prijatelji. To je najdragoceniji benefit koji imamo iz ovog projekta. Osim toga, učestvujemo na festivalima dokumentarnog ekološkog filma u regionu što je neprocenjivo s aspekta upoznavanja novih ljudi i novih inicijativa u oblasti zaštite životne sredine", kaže Ruža Helać, autorka i urednica serijala.

image2 image2

"Za sada smo snimali, ponovo, na oko dvadesetak lokacija i zaključili da ima značajnih rezultata: napravljen je autoput za građane Palića, izmeštena fabrika nameštaja iz Surduka, prestala sa radom Livnica 034 u Kragujevcu, zaustavljen rad ciglane iz Gornje Rogatice koja je kao gorivo koristila animalni otpad, pokrenute su javne rasprave u vezi s nekim “investicijama”, onemogućena je eksploatacija kamena sa lokacije u NP Fruška gora, u javnost je izašao problem obolele dece iz Zajače…Osim toga, važno je postojanje ovakvog projekta, kao što je Zelena patrola na delu,  jer deluje preventivno i obeshrabrujuće na potencijalne zagađivače",  govori Milica Alavanja o saznanjima šta se dešavalo posle snimanja i emitovanja emisija, u prethodna tri ciklusa.

Šta je ono što usporava promene na bolje kad je u pitanju zaštita životne sredine?


- Jedan od najvećih problema je negovanja  ’salonske ekologije’, gde se troši i novac i vreme a radi razmene nefunkcionalnih informacija i znanja. Na konkursima se dodeljuju sredstva upravo ovakvim projektima, koji nemaju nikakve konkretne rezultate, ali stvaraju lažni osećaj da se radi i deluje u oblasti zaštite životne sredine. Projekat bi morao da ima i edukaciju i informisanje i akciju. Međutim, sve se završi na opisivanju problema i konstataciji da će se preći na akciju, kad prođe ekonomska kriza i kad se steknu uslovi! Zaboravlja se da je upravo ovakav oportunistički pristup problemima u oblasti životne sredine jedan od generatora ekonomske krize. Kako? Zagađenost životne sredine i loš kvalitet života građana uzrokuju povećane troškove u zdravstvu, gubitke na radnim mestim zbog odsustva zaposlenih i veoma su skupi projekti čišćenja zagađenih vodotokova i zagađenog zemljišta! To su troškovi koji nisu direktne investicije i ne bi bili neophodni da smo se pridržavali zakona i procedura – zaključila je Ruža Helać.

Šta su zamerke na ovakav aktivistički način rada?

- Zameraju nam da se, često, posle emitovanja emisija "Zelena patrola na delu" zatvaraju fabrike i ljudi ostaju bez posla u vreme ekonomske krize. Što nikako nije tačno! Mi smo se uverili da zagađivači ne poštuju ni druge propise! Zaposleni su takođe ugroženi jer se ne vodi računa o zaštiti na radu, plate su male i nisu redovne, ne plaćaju obaveze prema državi I poreski su dužnici! Oni samo besomučno iskorišćavaju prirodne resurse i radnu snagu. Uništavaju putnu infrastrukturu i bezobzirno zagađuju životnu sredinu! To nisu poželjni investitori! Za njima ostaje samo jad, beda i bolest! Tako je svugde gde smo snimali! Podsetiću na poslednji aktuelni primer: slučaj obolele dece u Zajači gde Farmakom prerađuje stare olovne akumulatore.

Kakva je perspektiva serijala “Zelena patrola na delu”?

- Dobra! Nama se veruje! Veruju nam mediji, NVO, građani i inspektori! Imamo više od 500 prijava najrazličitijih ekoloških problema! Već smo poznati u regionu, gde smo snimali neke emisije. Serijal se emituje na velikom broju TV iz Srbije, ali i iz regiona. Zahvaljujući TV B92, na kojoj se serijal emituje premijerno, od aprila 2013. godine 4. ciklus serijala  “Zelena patrola na delu – Šta je bilo posle” može se gledati i na teritoriji SAD.

image3 image3

  • Share/Bookmark