ALPE ADRIA GREEN

Just another blog.siol.net weblog

Arhiv za April, 2013


Ogrožena raznovrstnost semen – proti uredbi EU o semenih v korist semenarske industrije

 

Spoštovani člani Komisije,
spoštovani člani Parlamenta,
spoštovani člani Sveta!
Trenutno v Bruslju pripravljajo osnutek nove uredbe EU o semenih. Če se bodo načrti Generalnega direktorata za varno hrano in zdravje ter zaščito potrošnikov uresničili, potem bo še več redkih in starih sort sadja, zelenjave in žit izgnilo s tržišča. Na te pestre sorte in sorte, prilagojene ekološkemu kmetovanju se bo zgrnila birokracija, medtem ko se bo moč agro industrije še naprej krepila.
Trenutno dostopni osnutki nove uredbe EU o semenskem materialu spodbujajo koncentracijo trga s semeni v rokah majhnega števila koncernov semenarske industrije. To je nesprejemljivo. Nova uredba EU o semenih mora zagotavljati pestrost sort in pogoje za ekstenzivno kmetovanje in ekološko žlahtnjenje. Raznolike sorte morajo biti dostopne ne samo v genskih bankah, temveč tudi na tržišču, brez kakršnih koli birokratskih omejitev.
Zato zahtevamo: nobene obveze registracije sort! Poleg tega je potrebno zmanjšati sedaj veljavne kriterije registracije sort, ustreznih za ekološko kmetovanje, v oziru njihove genske pestrosti, da naše kmetijstvo ohrani sposobnost prilagajanja klimatskim spremembam, novim škodljivcem in boleznim ter nenazadnje okolju prijaznim življenjskim slogom.
Teh zahtev ne izpolnjujejo niti obstoječi zakoni EU o rastlinskem razmnoževalnem materialu niti trenutno dostopni neformalno predloženi osnutki spremembe zakona. Nasprotno, le-ti ogrožajo pestrost semen in kot taki skupno kmetijsko dediščino človeštva. Obenem ogrožajo trajnostno naravnane prehranske sisteme in služijo zgolj namenom agrokemične industrije.
Pozivamo vas – člane Evropske komisije, Evropskega parlamenta in Sveta EU, da zavrnete vsak predlog nove uredbe o rastlinskem razmnoževalnem materialu, ki ne izpolnjuje zgoraj navedenih zahtev! Nobenega nadaljnjega uničevanja kmetijske in hortikulturne pestrosti v Evropi več!
Več informacij lahko najdete na strani pobudnikov in pobudnic peticije ter drugih:
- Kampanja za neodvisnost semen: www.saatgutkampagne.org / www.seed-sovereignty.org/SL/index.html
- Nemška krovna organizacija za raznolikost kulturnih rastlin in pasem živali:www.kulturpflanzen-nutztiervielfalt.org/
- Blog Patricka Wieba: www.bifurcatedcarrots.eu/
- Varuhi semen, Društvo za ohranjanje biotske pestrosti kulturnih rastlin:www.semenska.org/domov.html

 

Utemeljitev:
Dosedanji pravni predpisi EU o rastlinskem razmnoževalnem materialu izvirajo iz časa, v katerem so bili varovanje okolja, narave in biotske raznolikosti podcenjeni. Obstajala so številna žlahtnjiteljska podjetja, ki so trg bogatila s pestrostjo sort. Večino teh sort je bilo mogoče po žetvi ponovno zasajati, kar je tehnika pridelave semen skozi tisočletja kmetijske zgodovine.
V 80 letih prejšnjega stoletja je bilo treba poiskati dva nova pojma, za to, kar je bila poprej splošna praksa: prvič, »pravice kmetov«, in drugič, »tujeprašne« sorte. Do tega je prišlo, ker se je trg s semeni izredno spremenil. Danes deset največjih ponudnikov semen obvladuje tri četrtine svetovnega trga s semeni in več kot polovica globalnega trga izvira iz kemične industrije.
Večina sort je podvržena pravnim in tehničnim omejitvam, ki spodkopavajo ponovno zasajanje semen, ki jih hranijo pridelovalci sami. Uvedena je bila uradna odobritev za trženje rastlinskega razmnoževalnega materiala sort, s kriteriji prilagojenimi industrijskim sortam. Tovrsten razvoj se je upravičevalo s produktivnostjo in naraščanjem števila svetovnega prebivalstva. Obsežno poročilo Organizacije za mednarodno oceno kmetijskega znanja, znanosti in tehnologije za razvoj (IAASTD) ponazarja nestabilnost tega pristopa.
Raznolikost kulturnih rastlin je v veliki meri izginila s tržišča. To zadeva predvsem pestrost neregistriranih sort – z njimi trguje tisoče neustrašnih državljanov in državljank v Evropi brez zahtevane registracije. Danes smo odvisni od obsežnega strokovnega znanja teh ljudi in k tej aktivnosti bi morali spodbujati naraščajoče število ljudi, ne le kot ljubiteljski dejavnosti, temveč kot viru zaslužka in preživetja.
Drugi pomemben vidik je, da se ni žlahtnilo skoraj nobenih sort, ustreznih posebej za ekološko kmetovanje na osnovi njihove pestrosti. Ekološko kmetijstvo potrebuje rastline, ki so produktivne brez spodbude kemičnih sredstev. Slednje pa je moč doseči le z velikim genskim bazenom. Tovrstne stare sorte po veljavnih kriterijih rutinsko obravnavajo kot neustrezne za uspešno registracijo.

PETICIJO LAHKO PODPIŠETE NA NASLOVU:

https://www.openpetition.de/petition/online/ogroena-raznovrstnost-semen-proti-uredbi-eu-o-semenih-v-korist-semenarske-industrije#googtrans%28de

Ogrožena raznovrstnost semen - proti uredbi EU o semenih v korist semenarske industrije

Še vedno lahko podpišete peticijo:

PETICIJA DRŽAVLJANOV Republike Slovenije ZA TAKOJŠNJE SPREJETJE EU ​​USTREZNE ZAKONODAJE V DRŽAVNEM ZBORU S PODROČJA OBVLADOVANJA SMRADU, PRAŠNIH DELCEV, DUŠIKOVIH OKSIDOV, FORMALDEHIDA IN DRUGIH ONESNAŽEVAL

http://www.change.org/petitions/slovensko-ljudstvo-vlada-rs-dr%C5%BEavni-zbor-rs-vsakdo-ima-pravico-zdravega-%C5%BEivljenjskega-okolja-brez-%C5%A1kodljivega-smradu?utmsource=supportermessage&utm_medium=email

Photo: Appena scattata, fumata gialla di un minuto circa

  • Share/Bookmark

ZDRAVILNA ZELIŠČA–Avtor: Župnik Ivan Kunzlej–Ljubljana 1914

clip_image002

clip_image002[5]

clip_image002[7]

 

clip_image002[9]

clip_image002[11]

clip_image002[13]

clip_image002[15]

clip_image002[17]

clip_image002[19]

clip_image002[21]

clip_image002[23]

clip_image002[25]

clip_image002[27]

clip_image002[29]

clip_image002[31]

clip_image002[33]

clip_image002[35]

clip_image002[37]

clip_image002[39]

clip_image002[41]

clip_image002[43]

clip_image002[45]

clip_image002[47]

clip_image002[49]

clip_image002[51]

clip_image002[53]

clip_image002[55]

clip_image002[57]

clip_image002[59]

clip_image002[61]

clip_image002[63]

clip_image002[65]

clip_image002[67]

clip_image002[69]

clip_image002[71]

clip_image002[73]

clip_image002[75]

clip_image002[77]

clip_image002[79]

clip_image002[81]

clip_image002[83]

clip_image002[85]

clip_image002[87]

clip_image002[89]

clip_image002[91]

clip_image002[93]

clip_image002[95]

clip_image002[97]

clip_image002[99]

clip_image002[101]

clip_image002[103]

clip_image002[105]

clip_image002[107]

clip_image002[109]

clip_image002[111]

clip_image002[113]

clip_image002[115]

clip_image002[117]

clip_image002[119]

clip_image002[121]

clip_image002[123]

clip_image002[125]

clip_image002[127]

clip_image002[129]

  • Share/Bookmark

Na okrogli mizi o pomenu varnosti pri izbiri turistične destinacije

image

http://www.primorska.info/novice/21607/naokroglimiziopomenuvarnostipriizbirituristicnedestinacije

Novice | Družba | Južna Primorska

Na okrogli mizi o pomenu varnosti pri izbiri turistične destinacije

Turisti vse bolj gledajo na varnost in ekološko čistost, zato bodo imele v prihodnje prednost destinacije, ki bodo skrbele za ta vidika, je ob robu okrogle mize v Portorožu poudaril Bojan Dobovšek s fakultete za varnostne vede.

Portorož, 25. 04. 2013 ob 9:21, STA

(foto: Manuel Kalman)

Direktor TZ Portorož Jadran Furlanič opozarja, da bi morali več delati na percepciji naše države kot varne destinacije.

Ob robu okrogle mize, ki je potekala v Portorožu v okviru posveta o varnosti v turizmu – slednjega organizira Policijska uprava Koper v sodelovanju s Hoteli Bernardin in Fakulteto za turistične študije -, je Dobovšek za STA poudaril, da se bo turist, ki se bo počutil varnega, odločil za takšno destinacijo, se tja vračal in bo skrbel tudi za to, da se bodo tja vračali njegovi otroci.

Svetovni trendi po njegovih besedah kažejo, da turisti izbirajo vedno bližje destinacije in ekološko čiste države. "Države, ki imajo prednost v bodoče, so tiste, ki bodo skrbele za ekološko varnost," je prepričan. Med vidiki, na katere gledajo turisti, je izpostavil tudi varnost pred vsemi oblikami organiziranega kriminala – od uporabe orožja do izsiljevanja, od igralništva in prostitucije do prodajalcev na črno, beračev, vsiljivcev in žeparjev.

Turist bo tako stavil na destinacijo, "kjer bo opazil, da ne bo korupcije, neformalne ekonomije – da bo moral podkupovati, da bo ustrezno postrežen – in kjer bodo ljudje, ki bodo delali v teh hotelih in drugih turističnih objektih, zaposleni legalno", je prepričan Dobovšek.

Slovenija je po njegovih besedah v primerljivih analizah zelo dobro ocenjena kot zelo ekološko čista država. Po Dobovškovem mnenju pa moramo več narediti na sami promociji, da bodo turisti vedeli, kaj ponujamo in kako varna in čista država smo.

Na problem percepcije naše države kot varne destinacije v očeh tujih gostov opozarja tudi direktor Turističnega združenja Portorož Furlanič. Značilen primer je po njegovem mnenju Italija, kjer imajo v obmejnem pasu eno podobo o nas, v Milanu spet drugo, spet drugačno pa na jugu države. Zato pozivajo državo, naj sprosti nekaj sredstev tudi za izdelavo analiz o tem, kako nas drugi vidijo.

Furlanič je namreč prepričan, da je dojemanje o varnosti tako kot sama prepoznavnost naše države dokaj slaba. Kot pojasnjuje, turisti šele skozi prepoznavnost Slovenije lahko ugotovijo, da je naša država tudi varna.

Za varnost pred lokalnimi onesnaževalci je po njegovem mnenju dobro poskrbljeno, drugače pa je z načrti o umestitvi plinskega terminala v Tržaškem zalivu, ki še niso povsem zamrli. Plinski terminal na takšni lokaciji bi, tako Furlanič, "enostavno zaprl vse hotele, enostavno se o turizmu ne bi več govorilo, ne glede na investicije države".

Vaš vzdevek

Komentar

Pošiljam komentar …

Obiskovalce strani spodbujamo k razpravi, vendar jih hkrati obveščamo, da so komentarji moderirani. Neprimerni, žaljivi in taki, ki vsebujejo sovražni govor bodo odstranjeni.
V izogib zlorabam uporabniškega imena priporočamo, da komentirate prijavljeni. V kolikor nimate uporabniškega imena še nimate, se registrirajte.

Komentarji

ALPE ADRIA GREEN 27. 04. 2013 | 08:54

Ne potrebujemo javne pohvale niti ne pričakujemo, da bodo hotelirji, občine in turistična združenja, prispevala kaj za delovanje AAG, ki iz žepov svojih članov, predvsem iz notranjosti Slovenije, financira že šest let preprečevanje izgradnje plinskih terminalov v tržaškem zalivu in s tem zanemarja druge dejavnosti organizacije. V lanskem letu, ko je odbor za peticije v EU parlamentu obravnaval naše peticije, je moral Italijanski del AAG zagovarjati slovenski del, ker nismo imeli denarja niti za potne stroške za eno osebo, da bi jo poslali v Bruselj. Prošnje za denarno pomoč smo poslali na obalne občine, hotelirje, turistične organizacije, dobro stoječa podjetja in vse druge, ki živijo od koristi dokaj ne okrnjenega našega morja in varnega okolja na tem območju. Na preko 40 poslanih prošenj nismo bili vredni niti enega odgovora.
V AAG nam ni cilj, reševati turistične prihodke tega področja, ki jih posledično tudi rešujemo, vaš cilj je varnost vseh prebivalcev na temu območju, ohranitev biodiverzitete severnega Jadrana in preživetje malih ribičev, ki bi lahko lovili ribe "brez vsebnosti živega srebra" , še naprej na tem območju. V šestih letih smo vložili 8 peticij na EU parlament, ter preko 50 pritožb na EU komisije. Zadnji dve peticiji, ki smo jih poslali na EU parlament v letu 2011 in 2012 govorita o varnosti ljudi na tem območju in ohranitvi vseh živalskih in rastlinskih vrst na tem območju, ki bi zaradi posledic delovanja terminalov izginile. V peticijah je zapisano tudi, da bi na tem območju izginilo ribištvo, turistična dejavnost in in vse druge dejavnosti povezane z turizmom in ribištvom. Ti dve peticiji je v januarju letos pričel obravnavati odbor za peticije v EU parlamentu, javna razprava v EU parlamentu pa bo verjetno v pričetku septembra, katere pa se ravno tako zaradi pomanjkanja finančnih sredstev ne bomo udeležili, saj smo prenehali pisati brezplodne prošnje za pomoč. Pri sestavi peticij so sodelovali tudi razni inštituti, strokovnjaki iz različnih področij ter mednarodne institucije, ki jim še vedno dolgujemo plačilo za izvedeno delo. Seznanjeni so z našim finančno situacijo in potrpežljivo čakajo na svoje zasluženo plačilo.
Zbornik o plinskih terminalih, odnosno o delu, ki ga je v to vložila AAG org. si lahko ogledate na spletnih naslovih:
Slovensko-morje.net: http://slovensko-morje.net/?page=info&info
id=83
ZBORNIK AAG – PLINSKI TERMINALI http://alpeadriagreen.wordpress.com/plinski-terminali/
ZA PRIHODNOST NAŠIH OTROK TUDI NA SLOVENSKI OBALI!
Predsednik Alpe Adria Green:
Vojko Bernard
.

Preberi 26. 04. 2013 | 20:28

Kaj pa naši politiki’ Do danes še ni nihče javno pohvalil slovenski del okoljevarstvenikov, to je AAG ( NJEN ČLAN JE Grentransaction, KI VELIKO DELUJE V iTALIJI in tukaj skupaj z AAG. Do danes so samo nekaj v prazno obljubljali kako bodo podali tožbo ..itd..Sreča za vse naše vlade, ki niso nič nare

član AAG 26. 04. 2013 | 20:16

GLEDE TERMINALOM, DA NISO ŽE POSTAVLJENI V TRŽAŠKEM ZALIVU, PA GRE ZAHVALA PREDVSEM ALPE ADRIA GREEN GREENTRANSACTION, ki je član AAG in vsem članom te organizacije, ki so neumorno in z veliko odreganja delovali in zdržali vse pritiske, hude grožnje – posebno na italijanski strani , z veliko dela neumorno ozaveščali javnost, u gre zahvala tudi vsem medijem- vključno primorska.info, ki so ves čas nudili podporo in pisali o teh dogodkih, medtem pa, ko so obalni turistični velikani spalo mirno spanje medvedov in se niso nič naredili, niti najmanjše podpore v katerekoli obliki in vendar imajo od tega največ koristi. Končno Furlanič nekaj o tem pove, bolje pozno , kot nikoli!
Se non riesci a visualizzare correttamente questo messaggio, clicca qui.
www.andreazanoni.it
Andrea Zanoni, deputato al Parlamento europeo
Comunicato stampa del 26 aprile 2013
Il Ministro Clini blocca il VIA sul rigassificatore di Trieste. Zanoni: «È il risultato del grande lavoro dei Sindaci, dell’Associazione Greenaction Transnational e dei cittadini»
Il Ministro per l’Ambiente Corrado Clini ha stoppato la Valutazione di Impatto Ambientale per l’impianto a Gas naturale liquefatto che avrebbe dovuto sorgere nel mare di Trieste perché “mancano i dati sull’impatto”. L’eurodeputato Andrea Zanoni è soddisfatto: «La sicurezza dei cittadini deve sempre essere al primo posto. Complimenti ai Sindaci e a Greenaction Transnational che, grazie al loro impegno, hanno portato a casa un risultato importante per la salute e l’ambiente»
Il Ministro dell’Ambiente Corrado Clini, con decreto, ha bloccato il rigassificatore previsto al largo di Trieste. Nel provvedimento ministeriale vengono precisate le motivazioni per le quali la Valutazione d’Impatto Ambientale (VIA) non può essere concessa: il quadro informativo è carente e mancano le autorizzazioni (del Viminale) previste dell’art.19 del D. Lgs. 334/1999 (c.d. “Seveso bis”), espresse sulla base di potenziali pericolosità dell’impianto; occorre un’ordinanza del ministero dei Trasporti relativa alla sicurezza della navigazione; va definita, infine, una safety zone “correlata al rischio di incidente” all’interno della struttura “ma i cui effetti si possono ripercuotere all’esterno”.
La decisione è arrivata dopo che lo scorso 5 aprile Clini aveva sospeso la VIA per 180 giorni e aveva chiesto di individuare un nuovo sito per l’altro progetto di rigassificatore, quello proposto da Gas Natural.
Nel decreto sulla proposta avanzata dalla tedesca E.On, Clini segnala che nel progetto di terminale offshore di rigassificazione del Gas Naturale Liquefatto (GNL) al largo di Trieste “mancano i dati sulle conseguenze dell’istituzione della fascia di sicurezza attorno all’ impianto”, per stabilirne la compatibilità ambientale. L’area potrebbe estendersi alla Slovenia e “potrebbe condizionare in modo rilevante il traffico marittimo nel porto di Trieste e nel golfo”.
Il Ministro dell’Ambiente ha scritto una lettera al suo omologo sloveno, Dejan Zidan, proprio perché si considerino “le problematiche ambientali dell’Alto Adriatico in un contesto unitario e allargato, che tenga conto anche della necessità di approvvigionamento e di diversificazione energetica dei Paesi rivieraschi”.
L’eurodeputato Andrea Zanoni, membro della Commissione ENVI Ambiente, Salute Pubblica e Sicurezza Alimentare al Parlamento europeo ha affermato: «Sono molto soddisfatto per la decisione, tra l’altro inevitabile, del Ministro all’Ambiente. Il decreto è in realtà il risultato dell’impegno profuso dai Sindaci, dall’associazione ambientalista Greenaction Transnational, dalle altre associazioni e dai cittadini per fermare un progetto scellerato. Non si deve dimenticare che la sicurezza dei cittadini deve sempre essere prioritaria nelle scelte da compiere. In questo caso, era indubbio che il rischio per la popolazione e per l’ambiente fosse molto elevato. Avevo presentato un’interrogazione, in attesa di risposta alla Commissione europea, e spero che quest’attenzione abbia contribuito a fermare il progetto».
Il 26 marzo scorso, Zanoni ha presentato un’interrogazione alla Commissione europea in merito al progetto di un terminal di rigassificazione di Gas Naturale Liquefatto in località Zaule, nel porto di Trieste. L’eurodeputato ha chiesto alla Ue di sapere se e con quali procedure il rigassificatore possa essere inserito e finanziato dall’Europa tra le infrastrutture energetiche prioritarie previste e finanziate attraverso il Piano per una rete energetica europea integrata per il 2020 ed oltre, nonostante le opposizioni di cittadini, organizzazioni e Autorità. Zanoni ha chiesto inoltre di verificare se il progetto comporti violazioni alle Direttive 2012/18/UE sugli incidenti rilevanti, 2011/92/UE sulla procedura VIA con particolare riferimento all’articolo 7 e 2001/42/CE sulla procedura Valutazione Ambientale Strategica».
BACKGROUND
Nell’Adriatico nord-orientale, si fermano due tra i progetti più impattanti per il ciclo di trasporto del gas naturale. Entrambi i piani hanno trovato la ferma opposizione di parte delle istituzioni e degli ambientalisti. Contro quello terrestre presentato dalla società spagnola Gas Natural Fenosa si era mosso il governo sloveno, che mesi fa aveva minacciato di ricorrere alla Corte di giustizia europea per il progetto del vallone di Zaule, area ex Esso di Trieste, che prevedeva un terminal con una capacità di 300 mila metri cubi di metano liquefatto. Anche per questo, Clini aveva sospeso la Valutazione di Impatto Ambientale.
Mercoledì 3 aprile l’eurodeputato Andrea Zanoni componente del gruppo ALDE (Alleanza dei Liberali e Democratici Europei) e membro della Commissione ENVI Ambiente, Salute Pubblica e Sicurezza Alimentare al Parlamento europeo aveva incontrato Roberto Giurastante della Greenaction Transnational nella sede dell’organizzazione a Trieste.
Nel porto di Trieste, in località Zaule, la multinazionale Gas Natural Fenosa, attraverso la società Gas Natural Rigassificazione Italia S.p.A., aveva proposto la realizzazione di un terminale di rigassificazione di Gas Naturale Liquefatto. A questo progetto si sono opposti per motivi di danno ambientale, portuale e rischio di incidenti catastrofici i cittadini, le Ong ambientaliste, le autorità locali e della confinante Repubblica di Slovenia e la TAL, l’oleodotto transalpino che da Zaule rifornisce Germania, Austria e Repubblica Ceca.
Il Ministro italiano dello Sviluppo economico, delle infrastrutture e dei trasporti, Corrado Passera, ha sempre dichiarato alla stampa che il terminale di rigassificazione “si deve fare a tutti i costi”.
-Il progetto proposto dalla compagnia energetica spagnola Endesa (rilevata, per la parte italiana, dalla tedesca E.On) nel golfo di Trieste e in mare aperto, a 19 chilometri a ovest del capoluogo friulano dove l’acqua è profonda 24 metri, prevede che il metano liquido, una volta scaricato dalle navi, dovrebbe essere stoccato in due serbatoi. Si tratterebbe di grandi contenitori isolati termicamente, della capacità netta di 160 mila metri cubi ciascuno, equivalenti nel complesso a 192 miliardi di litri di gas. Il gas dovrebbe essere convogliato alla rete nazionale dei gasdotti attraverso un metanodotto di collegamento con la rete nazionale costituito da una condotta sottomarina della lunghezza di circa 12 km dal Terminale alla costa e da una condotta a terra della lunghezza di circa 19 km.
Ufficio Stampa On. Andrea Zanoni
Email info@andreazanoni.it
Tel (Bruxelles) +32 (0)2 284 56 04 beginoftheskypehighlighting +32 (0)2 284 56 04 FREE endoftheskypehighlighting
Tel (Italia) +39 0422 59 11 19 beginoftheskypehighlighting +39 0422 59 11 19 FREE endoftheskypehighlighting
Sito www.andreazanoni.it
Youtube AndreaZanoniTV

Odgovor 26. 04. 2013 | 20:03

Končno slišimo enega pametnega govornika- čestitke g. Furlanič, pouzel ste vse pomebne dejavnike . Me tudi veseli, da ste kočno prišli do spoznanja in tudi javno povedali kaj bi plinski terminali v našem prostoru pomenili- konec vseh turističnih dejavnosti, konec varnosti, konec ekološko čiste države, konec
normalnega življenja, pravzaprav obala in njeno življenje tako kot jo danes poznamo- bi zginila.

PortoRo..bida 25. 04. 2013 | 10:19

"država, naj sprosti nekaj sredstev tudi za izdelavo analiz o tem, kako nas drugi vidijo"….
ma kaj ni že dovolj jasno, kako vas mi vidimo?
pa še zastonj je.

  • Share/Bookmark

Anton Komat: Prepoved proste prodaje zdravilnih zelišč je okoljski kriminal

 

Nihče nima pravice privatizirati znanj o zdravilnih rastlinah, ki so nastajala stoletja, meni ekološki aktivist.

DELO: Maja Megla, Deloskop

Anton Komat: Prepoved proste prodaje zdravilnih zelišč je okoljski kriminal

Anton Komat: Prepoved proste prodaje zdravilnih zelišč je okoljski kriminal

Anton Komat. Foto: Jure Eržen/Delo

 

»Farmaciji je v interesu, da iz čim večjega števila ljudi naredi bolnike. Ljudje so namreč idealni potrošniki, ko so kronično bolni. Zdrav človek je za farmacijo čista izguba, zato si nenehno izmišljajo nove strahove in obolenja.«

Sodišče Evropske unije s sedežem v Luksemburgu je pred tednom dni razsodilo v korist malih kmetov in multinacionalkam odvzelo nadzor nad semeni. Zakaj je sploh nastala sodba, kakšna je razsodba in kaj vse to pomeni?
Sodba je bila izrečena v četrtek, 12. julija. Sodni spor je bil sprožen v Franciji med semenarsko korporacijo Graines Baumax, ki je tožila male kmete in vrtičkarje iz združenja Kokopelli. Tožba je bila usmerjena v dve točki: Kokopelli ne sme prodajati semen, ki niso registrirana, Graines Baumax pa je zaradi poslovne škode zahteval še odškodninski zahtevek 50.000 evrov.
Ta zadeva je prišla do luksemburškega sodišča, ki je razsodilo v prid Kokopelliju, to pomeni v prid vsem civilnim mrežam, ki delujejo po Evropi. Gre za izjemno pomembno razsodbo, ki ščiti tradicionalne varietete kulturnih rastlin. Naši predniki so stoletja pridelovali kulture, ki so prilagojene določeni krajini, sestavi prsti in podnebju neke dežele. Iz roda v rod so zbirali najboljša semena, kar je bil dolg proces selekcije najboljših lastnosti. Ta sijajna kulturna dediščina je postala ciljna tarča za številne korporacije, ki so jo hotele privatizirati. Evropska komisija je leta 1980 praktično uničila pridelavo več kot 1500 sort zelenjave. Z nacionalnimi listami in sortnimi certifikati je samo v Franciji propadlo nekaj tisoč družinskih semenarskih podjetij s 100- ali 200-letno tradicijo. Zakaj? Ker je postopek registracije semena ene sorte znašal več kot 10.000 evrov. Jasno je, da zmore takšne astronomske zneske plačati le korporacija, ne pa neko malo semenarsko podjetje. Korporacije so enostavno pokupile mala podjetja in zavladale na trgu semen.
Potem se je začela druga faza t. i. genskih piratov oziroma lovcev na semena. Korporacije so prek International Convention for the Protection of New Varieties dosegle, da se lahko prodajajo le semena, ki gredo skozi registracijski postopek, ki so patentirana kot intelektualna lastnina, torej so last korporacij. Začel se je lov na semena, lovci pa so krožili po Evropi, tudi po Sloveniji, pobirali semena od malih kmetov in na tržnicah od branjevk ter jih izročali tujim korporacijam. Pred petnajstimi leti sem spoznal mlad par agronomov, ki sta bila prej kmetijska svetovalca, potem pa ju je tuja korporacija najela kot lovca na semena. Dobila sta terensko vozilo in – kot sta se meni pohvalila – najmanj trikrat višjo plačo ter dodatne nagrade in bonuse za pripeljano blago. Temu lovu na semena so se kmalu uprli v tretjem svetu. Primer: multinacionalka Monsanto se je lotila indijskega svetega drevesa neem (neem je zaradi izjemnih zdravilnih lastnosti ena od najpogosteje uporabljanih sestavin v ajurvedski medicini, op. p.), ki ima izjemne lastnosti, od zdravilnih do kozmetičnih. Ko je korporacija sprožila postopek za patentiranje in privatizacijo teh lastnosti, je vrhovno sodišče Indije prepovedalo patentiranje vseh njihovih historičnih varietet. Gensko piratstvo pomeni, da se nakradeni semenski material prenese v laboratorije korporacij, kjer identificirajo lastnosti, ki imajo potencial za trženje, in jih s križanjem ali z gensko tehnologijo prenesejo v »svoja semena«, ki jih potem prodajajo kot intelektualno lastnino korporacije. To je bila druga faza, gensko piratstvo.
Potem je nastopila tretja faza, trženje v paketu. Ko je kmet želel kupiti patentirano seme, registrirano prek korporacij, je padel v past, kajti to seme ni kalilo, če ni od iste korporacije kupil tudi kemično gnojilo in pesticid, kajti le ta dodatka sta vsebovala potreben sprožilec (trigger) kaljenja. Prodaja v paketu (traitor technology) je povzročila, da so kmetje plačevali petkrat več denarja, če seštejemo znesek za seme, pesticid in kemično gnojilo. Semena so postala izjemno draga. Poleg tega so vsi ti patentirani hibridi v veliki večini neplodni. To pomeni, da mora kmet vsako leto znova kupiti seme in s tem pade v tržno past, iz katere se le težko izvije, kajti ujet je še v kreditni odnos s korporacijo.
Po svetu je zato veliko iniciativ za zaščito semen. V Mariboru smo v okviru EPK (Evropske prestolnice kulture) naredili projekt Urbanih brazd in Varuhov semen, ker se zavedamo, da je nujno treba začeti reševati našo zgodovinsko dediščino. Povezali smo se z Avstrijci, pri katerih ta mreža že deluje – imenuje se Noetova barka in ima sedež blizu Dunaja. Zelo so nam priskočili na pomoč z nasveti in izkušnjami, ki jih imajo na tem področju že dvajset let. Naš namen je, da tudi Varuhi semen prerastejo v vseslovensko mrežo, kot je Kokopelli v Franciji ali Noetova barka v Avstriji. Na tem področju imajo Američani največjo organizacijo na svetu, Seed Savers Exchange, ki šteje prek 10.000 članov in so rešili okoli 25.000 starih sort v ZDA. V Sloveniji smo v pogovoru z Avstrijci ugotovili, da je izumrlo že vsaj 85 odstotkov vseh starih sort v našem srednjeevropskem prostoru, in to večina v zadnjih štiridesetih letih. Vse, kar so naši predniki vzgojili skozi stoletja, rastline, ki so najbolje prilagojene našemu okolju, izumirajo; to je tako, kot bi rušili temelje hiše. Čeprav vemo, da je Slovenija eden od centrov biodiverzitete v Evropi, pri reševanju starih sort nismo naredili nič, zato nam čedalje bolj upada prehranska suverenost. Ker hkrati uvažamo že dve tretjini hrane, ogrožamo lastno nacionalno varnost. Analitiki po svetu pišejo, da so semena temelj prehranske suverenosti. Semena postajajo izjemno pomembno strateško tržno področje, ki ga obvladujejo velike korporacije – zdaj že 67 odstotkov vsega svetovnega trga s semeni.
Vendar gre v osnovi za obvladovanje trga hrane, ki se začne s semeni, in kdor obvladuje izvor, ima nadzor tudi nad marsičem drugim. Omenili ste korporacijo Monsanto. Poglejva dva njena primera. V Evropi sta dovoljeni dve gensko spremenjeni kulturi, obe koruzi: Bt 176, ki je v lasti farmacevtske multinacionalke Novartis, in Mon 810, ki je v lasti Monsanta. Slednji je poskušal na trg spraviti še drugo gensko spremenjeno koruzo Mon 863. Evropska agencija za varno hrano je obe Monsantovi semeni, Mon 810 in Mon 863, odobrila zgolj po zagotovilu lastnika, da sta neoporečni. Najobširnejšo raziskavo o vplivu gensko spremenjene koruze na sesalce je leta 2001 opravil le Monsanto, torej podjetje, ki to koruzo proizvaja. Obvladuje tako trg kot tudi znanost, kajti tovrstne raziskave so izjemno drage.
Znanstvene raziskave so drage in neodvisne raziskovalne inštitucije, ki bi jih lahko naredile ali vsaj preverile rezultate, enostavno za to nimajo denarja. A blokade so tudi drugje. Tudi če bi hipotetično imeli neodvisno organizacijo, ki ima denar, bi morala ta Monsanto uradno zaprositi, ali lahko testira njihova semena. Kajti če bi semena kupili nekje na »prostem trgu« in jih testirali, bi Monsanto vložil tožbo in jo dobil z ogromno odškodnino.
Zato so neodvisni raziskovalci iz Francije, združeni v skupini Criigen, s tožbo, ki je trajala tri leta, dosegli, da je dal Monsanto raziskovalcem na voljo podatke o poskusu z gensko spremenjeno koruzo Mon 863. Vnovične analize niso bile v soglasju s prvotnimi izsledki, zato je evropska komisija naročila ponovne študije, ki so spet potrdile drugačne rezultate od prvotnih, Monsantovih.
Poizkusi korporacij so njihova poslovna skrivnost. Multinacionalke dajo v javnost in državnim organom samo tiste dele raziskav, ki so zanje ugodni. Vsi, ki imajo negativne rezultate, ne pridejo v javnost.
V boju za semena in primat na trgu pa obstaja še ena nevarnost. Kot pravijo biologi, se gensko spremenjeni organizmi (GSO) agresivno širijo in kontaminirajo genski material tradicionalnih rastlin, ki so se na določenem območju negovale stoletja. Recimo pri koruzi.
Pojdiva korak nazaj, k začetkom. Maksimalni vzpon je genska tehnologija doživela konec 80. in v 90. letih. Genska tehnologija je obljubljala čarovnije in kapital, ki je zavohal astronomske dobičke, je začel množično financirati razvoj genske tehnologije. Potem pa se je zgodil znameniti projekt HGP (Human Genom Project), dekodiranje človeškega genoma, ki se je končalo leta 2001 z znamenito konferenco v Lyonu. Tam sta bili obe strani; na eni je bilo svetovno združenje okoli 200 univerz, torej akademska znanost, na drugi pa ameriška korporacija Celera, ki jo je vodil eden od največjih genijev genetike Craig Venter. Obe skupini sta dirkali, katera bo prej dekodirala človeški genom z ambicijo, da ga bo zmagovalec lahko patentiral. Ob tem so se pojavila velika pravna, religiozna, etična in moralna vprašanja. Kajti kdo lahko patentira nekaj, kar je rezultat evolucije skozi milijone let kot svojo lastnino? Na srečo je bila v tej neodločeni tekmi celo majhna prednost na strani univerz. Potem sta Francis Collins, ki je vodil združenje univerz, in Craig Venter, ki je vodil ekipo korporacije Celera, leta 2001 na konferenci v Lyonu povedala resnico o genskem zapisu. Hipoteza, ki je bila postavljena kot centralna dogma genske tehnologije – en gen kodira en protein (Crick, 1958) –, je v teh raziskavah padla. Biokemiki so ugotovili, da ima človek v genomu 30.000 genov in po ocenah v svojih celicah vsaj 250.000 različnih proteinov. Po drugi strani pa je padla tudi druga dogma – en gen je ena lastnost, ki je izvirala še iz poizkusov, ki jih je že v 19. stoletju opravil Gregor Mendel. Ocenili so, da ima vsak človeški osebek več kot dva milijona različnih lastnosti. Oba največja svetovna strokovnjaka sta torej razkrila, da o delovanju genoma ne vemo praktično nič in je treba vse raziskave vrniti na začetek ter podreti osrednjo gensko dogmo, ki temelji na odkritju strukture DNA leta 1953 (1962. so zanjo prejeli Nobelovo nagrado znanstveniki James D. Watson, Francis Crick in Maurice Wilkins). Akademska znanost je torej povedala svojo resnico. Kapital pa, ki je težke milijarde vrgel v raziskave z ambicijo, da bi patentiral semena in človeški genom, trmasto nadaljuje s tem, da bi povrnil vloženi denar. Tako so nastale transgene rastline, GSO, s katerimi nas danes posiljujejo: soja, koruza, bombaž, oljna repica.
Res je, kot pravite, da sta bili Evropi ponujeni dve sorti koruze, vendar z obljubo, da bo uporaba teh semen zmanjšala uporabo herbicidov. A resnica je drugačna. Plevel sčasoma postane odporen in kmet mora povečevati količino herbicida. V tem dvigovanju količin strupa je na neki točki pokončana tudi kulturna rastlina. Postavi se vprašanje, kaj je za korporacijo ceneje: razviti nov herbicid ali transgenirati rastlino, da bo odporna na povečane doze strupa. Cena transgene operacije se giblje med 15 in 25 milijoni dolarjev. Razvoj novega pesticida pa je na ravni sto in več milijonov dolarjev. Korporacijam se zato veliko bolj splača transgenirati rastline. Preberite, kaj se je zgodilo v Argentini s sojo, z uničeno zemljo in zdravjem ljudi. Genska tehnologija ni znanost, temveč tehnologija, ki temelji na napačnih predpostavkah, na dogmah, za katere sploh ni ustreznih dolgoročnih raziskav. Tveganja, ki so povezana z gensko tehnologijo, so po mnenju resnih genetikov enaka ravni tveganja, če z zavezanimi očmi prečkate avtocesto.
Znanstveniki celo trdijo, da genski posevki ne dajejo več pridelka, niso cenejši in so večji porabniki pesticidov od običajnih rastlin. Kar 8200 poskusov z različnimi sortami GS-soje, ki so jih opravili na univerzah, je dalo v povprečju 5,3 odstotka manj pridelka. Stroški za herbicide pa so od dva- do petkrat večji. Kmetje, ki vzgajajo GS-sojo, imajo dvanajst odstotkov manjši dobiček.
Seveda, tudi ekonomike ni. Koncept industrijskega kmetijstva ima pet temeljev: težka mehanizacija, monokulture, kemična gnojila, patentirana semena in pesticide oz. ponudbo genske tehnologije. Končno so prišli rezultati dolgoletnih raziskav instituta Rodale iz Pennsylvanie (Farming Systems Trial). Trideset let so spremljali tradicionalno kmetovanje na eni strani in na drugi industrijsko agrokemično in z GSO podprto kmetovanje ter primerjali številne parametre, od ekonomskih do ekoloških. Prišli so do presenetljivih ugotovitev. Kemično najbolj intenzivna njiva, torej tista, ki ji zagotavljamo vso podporo, od kemičnih gnojil, patentiranih hibridnih semen do pesticidov in GSO, je imela v primerjavi z ekološkim kmetovanjem precej manjšo bioprodukcijo in bistveno večje stroške. Povedano drugače: bioprodukcija kemično najbolj intenzivno obdelovane njive je na ravni polpuščav. V zmernem podnebju, kot ga ima Slovenija, je za celoletno prehrano ene osebe dovolj 500 kvadratnih metrov obdelane površine, v monokulturnem konceptu industrijskega kmetovanja pa potrebujemo 2000 kvadratnih metrov. Stroški zaradi kemije toliko naraščajo, da je edina možnost preživetja za kmeta, da povečuje obdelovalno površino. Hkrati pa se ne upoštevajo eksterni stroški, kot so uničenje rodnosti prsti, zastrupljanje vodnih virov, upad biotske pestrosti in obolevanje ljudi.
Semena so prva v prehranski verigi, nato pride hrana. Pretekla leta je precej prahu dvigoval Codex Alimentarius, mednarodni zakon o živilih, ki ga je evropska komisija sprejela leta 1993. Med ljudmi je krožilo ogromno peticij in opozoril. Zakaj, v čem je nevaren?
Pravnih sankcij ta kodeks nima, ker ni pravni akt. Bolj gre za vizijo razvoja, za katero stojijo farmacevtske korporacije. Poglejte! V svetu imamo pet kriz: ekonomsko, energetsko z nafto, prehransko, zdravstveno (kajti vsi že nosimo kemične smeti v telesih, kakorkoli si posameznik prizadeva, da bi se iz tega onesnaževanja oddaljil) in podnebne spremembe. Osredotočiva se samo na tri: nafto, prehrano in zdravje. Povezava nafte in hrane sestavlja industrijsko kmetijstvo. Že Henry Kissinger je leta 1973, ko je nastopila velika naftna kriza, definiral temelje globalizacije velekapitala. Rekel je: »Kdor ima nadzor nad nafto, ima nadzor nad državami; kdor ima nadzor nad hrano, ima nadzor nad ljudmi; kdor ima nadzor nad financami, ima nadzor nad vsem svetom.« Povezava nafte in hrane je danes najbolj usodna. Celotno industrijsko kmetijstvo je na naftni pogon: kemična gnojila so narejena iz nafte ali zemeljskega plina in tudi vsi pesticidi, nafta je potrebna za pogon vseh strojev na kmetijah in v prehranski industriji, za skladiščenja in globalne transporte. Nafta in hrana sta torej izjemno povezani. Kaj pa hrana in zdravje? Veliko pove podatek o petih največjih korporacijah, ki nadzirajo svetovno prehrano: AstraZeneca, DuPont, Monsanto, Novartis, Aventis. So največji proizvajalci kemičnih gnojil in pesticidov kakor tudi lastniki semen in nosilci patentov genske tehnologije, hkrati pa so te multinacionalke največja svetovna farmacevtska podjetja. Vse je skoncentrirano v teh petih centrih moči, obvladovanje hrane in zdravja. To je zamisel, ki je eksponirana v Codexu Alimentariusu, zato moramo biti zelo pozorni, kako prihaja po drobcih v zakonodajo.
Mnoga zdravila so, to vemo, problematična. Leta 2004 je bil v Delu objavljen članek o evropskem zdravstvenem forumu Gastein, na katerem sta imela novinarsko konferenco njegov predsednik dr. Günther Leiner ter evropski komisar za zdravje in zaščito potrošnikov David Byrne. V članku je bilo navedeno, da je 22-letno spremljanje podatkov v Evropi pokazalo, da le 0,3 odstotka od 2693 registriranih zdravil privede do res učinkovitega zdravljenja. Če preračunamo, je to natanko osem zdravil.
Ja, farmacija je doživela izjemno transformacijo s petimi korporacijami, ki nadzirajo tako prehrano kot zdravila in imajo v rokah dva arhetipska prastrahova človeštva – biti lačen in biti bolan. Zato tudi imamo nenehne reprodukcije teh dveh strahov v medijih: nenehno se vrtijo prizori lakote in strahov pandemij, od prašičje do ptičje gripe. Medicina je kot znanstvena disciplina izgubila nedolžnost. Kakih osemdeset odstotkov denarja, ki se ga vlaga v medicinske raziskave, prihaja iz farmacije. Toda ta denar pomeni nadzor smeri, v katero bo medicina raziskovala. Javnost bi morala prek politike doseči, da se medicina odlepi od incestoidnega objema farmacije, ki si jo je podredila in jo uporablja za svoje profitne interese. To je treba vedeti, kajti farmaciji je v interesu, da iz čim večjega števila ljudi naredi bolnike in s tem potrošnike, ki trošijo. Ljudje so idealni potrošniki, ko so kronično bolni. Zdrav človek je za farmacijo čista izguba, zato si nenehno izmišljajo nove strahove in obolenja. Pragi »obolevnosti« se vseskozi nižajo, celo pri krvnem tlaku, zdravila pa imajo pogosto močne stranske učinke. Ti stranski učinki začnejo povzročati nova obolenja, kar pomeni spet nova zdravila in tako naprej.
Že stoletja je veliko virov za zdravje v naravi, recimo zelišča, ki so v Sloveniji pristala na spisku »zdravil brez recepta«. To pomeni, da se jih lahko kupi zgolj v lekarnah, recimo bezeg, arniko, brin, šentjanževko. Zeliščarke jih na tržnicah ne smejo več prodajati. Uničuje se stoletna tradicija naravnega zdravljenja, ko bi si ljudje v mnogoterih primerih lahko pomagali sami.
Tukaj vidim izjemno podobnost med semeni in zdravilnimi rastlinami. Imamo semena tradicionalnih starih sort (historičnih varietet), ki so jih gojili naši predniki in so jim omogočale preživetje, brez uporabe kemikalij in strupov. Enako je pri zeliščih. Stoletja se je akumuliralo znanje o moči zdravilnih rastlin in njihovi uporabi. To je izjemna kulturna dediščina naroda. Toda kot smo bili priče privatizacije semen, se zgodba ponavlja pri zdravilnih zeliščih. Gre za isti kapital, farmacevtski in agrokemični, za ista podjetja, ki si prizadevajo tako za privatizacijo semen kot zdravilnih zelišč. Na tem področju smo v Sloveniji dobili odredbe in pravilnike, ki so bili uvedeni v ozadju, brez javne razprave. S temi odredbami so se na spisku rastlin, ki so bile deklarirane kot »zdravila brez recepta«, znašla zdravilna zelišča, ki jih vsi poznamo: šentjanževka, arnika, krhlika, divji kostanj, pelin, češmin, gabez, repuh, lapuh, vrba, glog, bezeg, brin, če naštejem samo nekatere. Branjevke, naše tete Pehte, ki so jih prodajale na trgu, so le nadaljevale tradicijo zdravilstva in starodavnih znanj, ki so jih stoletja zapisovali menihi v samostanih Stična (pater Ašič), Olimje, Kartuzija Pleterje. Za hrbtom ljudi se dogajajo okoljski kriminal ter velika tatvina kulturne dediščine in njena privatizacija. Nihče nima pravice privatizirati znanj o zdravilnih rastlinah, ki so nastajala stoletja in se prenašala iz generacije v generacijo. To je treba odločno ustaviti, sicer se nam lahko kmalu zgodi, da bosta sledili še prepoved gojenja teh rastlin na vrtovih in prodaja na recept. Kakšna perverzija, ko se požrešnost profita zakamuflira v silno skrb za zdravje državljanov. Človeku se od ganjenosti kar ovlažijo oči!
Šentjanževka je eden od najboljših naravnih antidepresivov, kar je dobro vedeti v času hudega stresa in tovrstnih motenj in stisk. Ali pa glog in srčna obolenja, ki so tudi rezultat stresnega življenja.
Glog deluje homeostatsko. Če ima nekdo previsok pritisk, mu ga zniža, in nizkega zviša, poleg tega uravnava aritmijo srca, ki je pogosta v stresnih stanjih. Nekaj mojih znancev je imelo te težave in jim večletno jemanje zdravil ni pomagalo, ko pa so na moj predlog posegli po glogu, so mi po treh tednih veseli sporočili, da zdravil ne potrebujejo več. V literaturi nisem nikjer zasledil, da ima glog nevarne stranske učinke na naše zdravje. Bezeg je rasel v vsakem vrtu in vsak otrok je vedel, da surovih jagod ne sme jesti. Šel sem v lekarno preverit ceno šentjanževke: prgišče posušenih cvetov stane tri evre in pol. Lep zaslužek za nakradeno kulturno dediščino naroda! Tudi specializirane trgovine, ne samo tržnice, zelišč ne smejo več prodajati. Samo in izključno lekarne.
Kako je prišlo do te norosti?
Vedno je bil v ozadju zakon o zdravilih. Doslej so o zeliščih govorili trije akti: pravilnik iz leta 1997 (UL 43/97), odredba iz leta 1999 (UL 1/99) in nazadnje pravilnik o razvrstitvi zdravilnih rastlin iz leta 2008 (UL 103/2008). Osnovno pravno besedilo je enako, spreminjajo se le rastline, ki so na spisek uvrščene. Na zadnjem spisku so: vse vrste akacij, navadni divji kostanj, arnika, vse vrste pelina, navaden češmin, boreč, srobot, vse vrste gloga, navadna kutina, navadna krhlika (znano odvajalo), ginko (listi se uporabljajo za znamenit čaj), brin (najpogosteje uporabljana zdravilna rastlina v slovenskem ljudskem zdravilstvu), list navadne borovnice, navadna potonika, vse vrste repuha in lapuha (znana kot blažilca kašlja), celo fižolove lupine (smeh), črna jelša, črni topol, trepetlika, korenina rabarbare, kislica (ki smo jo otroci radi jedli po travnikih), vse vrste vrb (smeh) in bezeg (!!!), gabez, baldrijan, dišeča vijolica in bela omela.
Kaj so razlogi, argumenti, da se prepove recimo bezeg?
Ker naj bi te rastline imele toksične učinke na ljudi.
Kaj pa vino in šnops?
(smeh) … ja, v lekarne z njima, bi rekel. Vemo, katere so strupene rastline, zato se jih ne prodaja na tržnicah, tako kot poznamo strupene gobe. Zakaj potem tudi gob ne prodajajo le v lekarnah? Očitno še niso »zrele« za trženje.
Kaj je mogoče narediti?
Pripeljati pravdo do evropskega sodišča v Luksemburgu. To je okoljski kriminal. Gre za veliko tatvino narodovega kulturnega izročila in privatizacijo znanj, ki so nastajala stoletja, za tatvino starodavnih izkušenj celih generacij in ljudske modrosti. V tej smeri bo šla tudi ta pravda. Skupina vrhunskih pravnikov je obljubila pomoč. To so ljudje, ki jim ni vseeno; gre za vzpostavitev nove paradigme Traditional Ecological Knowledge.
Zanimivo je tudi, da so odredbe mnogo bolj prijazne do kemikalij in strupov. Pred leti je kolegica Irena Pan na Pop Tv v oddaji Preverjeno pripravila prispevek, v katerem je odšla po dolenjskih prodajalnah kmetijskih izdelkov in kupovala strupene kemikalije brez obvezno potrebne izkaznice, s katero kupovalec dokazuje, da ima opravljen predpisan tečaj ravnanja s strupi.
Vsaka evropska država mora do novembra 2012 sprejeti program zmanjšanja uporabe pesticidov. Pred dvema letoma so v EU testirali zelenjavo in sadje v hipermarketih in ugotovili 58-odstotno kontaminacijo s pesticidi. Zdravniki pa nas opominjamo, da jemo premalo zelenjave! Naš predlog je, da se vsa fitofarmacevtska sredstva prodajajo na recept. Če naredi kmet s svetovalcem program setve, naj mu ta izda recept za predpisano količino določenih pesticidov na površino njiv. Le tako bo lahko vzpostavljen učinkovit nadzor nad uporabo in sledljivost strupov. Režim izkaznic ni učinkovit, saj se v praksi dogaja njihova izposoja ali nabava pesticidov za uporabnike, ki sicer do njih ne bi prišli po legalni poti. Zato je onemogočena tudi evidenca embalaže in ostankov pesticidov. Nacionalni program zmanjšanja rabe obsega tudi določene ukrepe. Eden velikih uporabnikov je železnica, ki s pesticidi ubija plevel ob tirih. Nemci to počnejo s paro. Če potujete po Sloveniji, boste ugotovili, da je ob železnici veliko vrtičkarjev, in ti curki strupov gredo tudi na njihove vrtove. Absolutna prepoved uporabe pesticidov bi morala biti tudi na vseh javnih površinah, parkih, ob šolah in vrtcih, na športnih igriščih, v domačih vrtovih, v celotnem urbanem prostoru. Pesticidi nimajo kaj iskati v naseljih. Porast levkemije in raka ter hormonskih motenj pri otrocih je zaskrbljujoč. Prepovedati bi morali vse pesticide, ki so kancerogeni, živčni strupi ali hormonski motilci. Znanost je dokazala njihovo tveganje, spiski so narejeni in znani. Toda industrija se izgovarja, da »še ni dokončnih dokazov«, in tudi agrokemični lobi v RS ne bo miroval. Kako je lahko najhujši strup v prosti prodaji, zdravilna rastlina pa pod režimom? Prišli smo do absurda, ki ne prenese presoje zdravega razuma.
In če se vrneva na začetek, k semenom in poskusu nadzora hrane, je tudi na tem področju v Sloveniji narejenih nekaj pozitivnih korakov v Mariboru z ustanovitvijo Urbanih brazd in Varuhov semen.
Urbane brazde so projekt, ki je nastal v okviru EPK. Pokazati smo hoteli, da je samooskrba mogoča, in za to izbrali Tezno kot del Maribora in kmetijsko zaledje v oddaljenosti do 20 kilometrov. Gre za premik z globalne na lokalno raven, o nujnosti česar govori vseh pet kriz (gospodarska, energetska, prehranska, zdravstvena in podnebna). Skrajšati moramo razdalje med pridelki in kupcem, med vilami kmeta in vilicami meščana, in zagnati lokalni trg, da denar ostane v lokalnih skupnostih. V Mariboru je dobil kmet za tono vrhunske pšenice 120 evrov. Ko smo izračunali, koliko kruha se speče iz te moke, smo prišli do dvanajstkratnika. Kmetje naj torej kupijo mlin in sami meljejo pšenico, usposobijo kmečke peči, kjer ga pečejo, in si priskrbijo vozila za razvoz kruha otrokom v šole in vrtce.
Po tem vzorcu lahko nadaljujejo z vso zelenjavo in sadjem, ne samo za otroke, temveč tudi za odraslo populacijo v mestih. Varuhi semen smo društvo reševalcev semen tradicionalnih slovenskih sort, ki izumirajo. Predsednica društva Mateja Koler je mlada agronomka in odlična poznavalka semenarstva, ki svoje delo opravlja s srcem. Da bi bili pravno varni pred korporacijami, smo si člani le izmenjavali semena, ker semena niso bila registrirana. Do nedavnega, kajti razsodba sodišča EU v Luksemburgu 12. julija nam je omogočila, da lahko semena zbiramo povsem legalno. V mreži varuhov so vrtičkarji in mali kmetje. Varuhi semen imajo svojo spletno stran, virtualni herbarij (semensko knjižnico) z opisom rastlin in njihovih semen ter podatkom, kdo jih hrani. Med Varuhe semen se lahko včlani vsakdo, ki ima voljo in veselje. Vabljeni!

  

  • Share/Bookmark

ALPE ADRIA GREEN je zaključil prvo fazo širitve

 

ALPE ADRIA GREEN je zaključil prvo fazo širitve saj sedaj pokriva celotno področje bivše Jugoslavije. 22.04.2013 smo namreč z  Pokretom za Kosovom i Metohiju iz Kosovske Mitrovice, ter na Kosovu odprli tudi svojo podružnico.

V AAG smo prepričani, da bo ta zadnji korak pomagal k demokratizaciji tega območja, saj smo na ekološkem področju povezali narode iz različnih etičnih skupin in različne veroizpovedi.

V drugi fazi načrtujemo, širitev na celotni balkanski polotok. 

Organiziranost Alpe Adria Green:

1) Slovenija: AAG-Slovenija– Jesenice- Sasa Mlakar

2) Italija: AAG – Green Action – Trst – Roberto Giurastante

3) Hrvaška: AAG – Eko Kvarner – Rijeka – Vjeran Piršić

4) Bosna in Hercegovina: AAG-Ekološki Savez “Eko Zeleni” KantonTuzla  – Tuzla-  Dr Muhamed Omerović

5) Srbija: AAG- Zelena Breza- Gacka – Dragan Stojanovič

6), Srbija – Vojvodina: AAG- Vojvođanske zelena inicijativa Novi Sad- Ruža Helać

7) Črna gora: AAG – EUROMOST- Bjelo Polje – Almer Mekić

8) Makedonija: AAG-Dvizenje za okolinata “Molik”- Bitola  – Peter Andes

9) Kosovo: AAG- Pokret za Kosovo i Metohiju – Kosovska Mitrovica – Stevan Pavicevic

Alpe Adria Green je priključen član TCKTCKTCK in GENERATION AWAKE okoljevarstvenih organizacij!

GENERATION AWAKE

znak_AAG

image308greenaction

ekokvarnereko-zeleni -Tuzlazelena breza

zelena akcija - vojvodinaeuromostmakedonija

  • Share/Bookmark

Vpliv povečane raba lesne mase na naše ozračje

image

 

image

  • Share/Bookmark

Društvo za varstvo okolja Bled organizira predavanje Čebelarjenje na Gorenjskem nekoč in danes

Društvo za varstvo okolja Bled

vas vabi na predavanje čebelarjev Lovra Legata in Blaža Ambrožiča

Čebelarjenje na Gorenjskem nekoč in danes

Predsednik čebelarskega društva Bled-Gorje Lovro Legat bo spregovoril o življenju ljudi in čebel v sožitju z naravo, čebeljih proizvodih, medovitih rastlinah, problemih čebel v povezavi z modernim kmetijstvom, Blaž Ambrožič pa o čebelarskem turizmu

Predavanje bo 25.4.2013 ob 18h v Knjižnici Bled

  • Share/Bookmark

Izjava za medije – Odprto pismo sodelujočim pri projektu protipoplavne zaščite na Savinji

 

Celje potrebuje protipoplavno zaščito. To mnenje zagovarjata tako stroka kot lokalna administracija in verjetno  tudi večji del mestnega prebivalstva, še zlasti tistega, ki biva ob reki. Včasih je celo moč slutiti, da je vprašanje protipoplavne zaščite povzdignjeno na nivo nekakšne kolektivne dogme, vendar to še zdaleč ne pomeni, da mora biti Celjanom vseeno na kakšen način se ti ukrepi izvajajo. Dela, ki se v okviru protipoplavne zaščite izvajajo na obrežju in strugi reke Savinje namreč bistveno in daljnosežno spreminjajo obrečni prostor ob Savinji, pri tem pa se posega v naravni prostor, ki predstavlja meščanom Celja mesto oddiha in prostor doživljanja narave. Struga in obrežje Savinje sta zaščitena kot naravna vrednota državnega pomena, kljub temu pa se je težko izogniti občutku, da ta prostor postaja puščava, degradirana na nivo inženirsko-tehnične ureditve in kot se zdi- brez posluha za naravno okolje in njegovo pomembno vlogo za mesto.

Pojavlja se vprašanje ali gradbeni posegi (nasipi, regulacije, čiščenje struge, suhi zadrževalniki) in z njimi povezana dela po nepotrebnem povzročajo škodo v občutljivem in za mesto pomembnem naravnem okolju. Zakaj je potrebna sočasna izvedba kar cele palete ukrepov: izsekavanje obrežja, poglabljanje struge, suhi zadrževalniki in nasipi. Za preprečevanje poplav bi namreč verjetno lahko zadostovali že samo npr. dovolj veliki zadrževalniki v kombinaciji s poglobitvijo struge, tako pa se po nepotrebnem sočasno uničuje rečni ekosistem. Ali ukrepov res ni možno izvesti na naravi bolj prijazen način, tako kot je to praksa v razvitih družbah, kjer se pomena in kvalitet naravnega okolja bolje zavedajo kot pri nas? Sodobne strokovne ugotovitve in praksa kažeta, da je sonaravno protipoplavno urejanje vodotokov in obrežja možno in izvedljivo, celo z nižjimi stroški kot v celjskem primeru obsežnega čiščenja, izsekavanja, tlakovanja in betoniranja.

Iniciativa za ohranitev in zaščito dreves v meni, da je sonaraven način urejanja možen tudi v Celju- vsaj na nekaterih območjih, zato podajamo svoje mnenje in pozivamo sodelujoče pri projektu k ponovnemu razmisleku, kajti če delamo škodo naravi, jo delamo tudi sebi. Okolje je namreč kompleksen sistem, zato bodo omenjeni posegi zagotovo prinesli s seboj tudi negativne posledice, o katerih pa se v morda nekoliko enoumnem stremljenju h krotitvi rečnega toka ne razmišlja dovolj.

Okoljske institucije, ki jim je bila zaupana naloga varovanja naravnega okolja v okviru izvajanje ukrepov (predvsem Agencijo RS za okolje in Zavod za varstvo narave), želimo opozoriti na problem suše in zniževanja podtalnice, ki sta povezana s pospeševanjem rečnega toka in upadanja vodne gladine zaradi čiščenja in tlakovanja brežine. S krčenjem obrečnega zelenja se uničuje vitalni življenjski prostor za številne živali, vezane na ta specifični ekosistem. Pereč je tudi problem širjenja tujerodnih rastlin, ki po našem mnenju ni dosledno upoštevan, ali pa se morebitni predpisani zaščitni ukrepi izvajajo mimo dogovora oz. usmeritev za preprečevanje razrasti invazivnih rastlinskih vrst (npr. Japonski dresnik in Ambrozija) na degradiranih območjih. Zavedamo se, da projekt večinsko financira EU, zato je potrebno dela izvajati po strogih predpisih in dogovorih, ki so zajeti v pogodbi o dodelitvi sredstev.

V Celju so dela sicer že v polnem teku, potrebno pa se je zavedati, da predvideni ukrepi zajemajo območje vse do Luč v zgornji Savinjski dolini, zato bi radi opozorili na potencialne negativne posledice, saj je območje del obsežno in lahko naredi vegetaciji, živalim in življenju ob reki nasplošno precej škode. Mogoče lahko skupaj s ponovnim razmislekom zmanjšamo nepopravljivo škodo, ki jo bodo ta dela vsekakor povzročila.

Če je nečesa preveč, življenje ugaša.

Samonikla drevesa in grmi se v naravnih sestojih lepo razumejo in tvorijo ugodne pogoje za rast zelnate podrasti, čistijo tla in vodo, ustvarjajo tudi novo talno kapaciteto za sprejem vode.

Poraščenost območja z drevesi predstavlja izjemno prednost, ker drevesa preprečujejo erozijo vrhnjih plasti zemlje, preprečijo spiranje onesnažil v tleh, zmanjšajo hiter odtok  vode, zadržijo padavine na mestu nastanka (problem meteornih vod), omogočajo stalnost talnih zalog vode, samonikla drevesa in grmi uspešno preprečijo rast tujerodnih rastlinskih vrst.

Obrežna vegetacija pomeni zagotavljanje hrane, zatočišč in gnezdišč za nešteto vrst obvodnih in vodnih živali. Drevesa nudijo tudi zatočišče obvodnim rastlinam, ki so specifične za določene predele. Te senčijo in hladijo vodotoke, filtrirajo sedimente in onesnažila, protierozijsko stabilizirajo rečne bregove in prispevajo k retenziji tal. Debla in veje dreves, ki jih je reka prinesla ali odnesla naprej, so naravna ovira hitrega toka reke.

Naravna nesreča je poleg poplav tudi suša (pogoj za razglasitev naravne nesreče je 0,3 promila načrtovanih prihodkov državnega proračuna). Lanska neuradna škoda na kmetijskih površinah je znašala 130 mio €, če o neocenjeni škodi v naravi ne govorimo. Lanska vodna zaloga je bila tako nizka, da so v višje ležeče kraje vozili cisterne s pitno vodo že konec februarja, razglašena je bila požarna varnost. Že od leta 2003 se ukvarjamo z rekordnimi primanjkljaji pitne vode, ker padavine navlažijo le površinski sloj. Takrat se je tudi pospešeno začela nenadzorovana sečnja dreves in  hitra gradnja ne glede na prostor. Drevesa namreč s svojimi koreninami „luknjajo“ talne plasti in omogočajo dežju, da se vpije v tla in jih napolni, voda ne odteče po površini.

Golosek obrežja in obrežnih platojev je izpostavljena površina, kjer se bo namesto samoniklih dreves, razvijal japonski dresnik, ki je bil prvič opažen v Celju. Celje se tako ponaša še z eno neslavno priponko. Spremenjen videz krajine in negativen vpliv dresni na biotsko stanje se lahko spremeni le z zasaditvijo primernih drevesnih vrst na vseh „uničenih“ področjih, premišljenimi posegi v prostor ter takojšnjo ustavitvijo sečnje obrežnih dreves in dreves v notranjosti rečnih in potočnih korit. V nasprotnem primeru, pozdravljena rozga, ambrozija in japonska dresen, nasvidenje slovenska naravna pestrost.

Prosimo za odgovore in pojasnila na naslednja vprašanja:

- zakaj za območje Celja ni bil izdelan DPN- državni prostorski načrt? Izdelan je namreč DPN, ki pa obsega območje od Luč do Levca, naprej pa ne!

- zakaj se tako invazivna dela izvajajo zgolj na podlagi PGD (projekta za gradbeno dovoljenje)? PGD se potrebuje npr. za postavitev malo večje lope, ne pa za tako obsežne posege.

- zakaj javnost ni bila bolj temeljito in prej obveščena o teh posegih? Predstavitev je bila komaj kak teden pred pričetkom del, pa še tam ni bilo možno podati uradnih pripomb.

- zakaj niso bile organizirane delavnice na temo obrežnih ureditev z lokalnim prebivalstvom. ?
- zakaj je izvajalec del posekal drevesa, če to marsikje sploh ni bilo potrebno za izvedbo ureditev?

- kako so lahko dovoljeni posegi v zaščiteno območje naravnih vrednot državnega pomena in kakšna je vloga ZVN- Zavoda za varstvo narave v Celju?

- kako se namerava preprečiti vnos invazivnih in tujerodnih rastlinskih vrst na degradirana območja?

clip_image001

CIVILNA INICIATIVA ZA OHRANITEV IN ZAŠČITO DREVES V CELJU

  • Share/Bookmark

ALPE ADRIA GREEN PRIDOBIL PO RAZSODBI UPR. SODIŠČA STATUS STRANSKEGA UDELEŽENCA–BIOPLINARNA PIRNIČE

razsodba upr. sodišča - Pirniče_0001

 

Neprijet. vonj.Pirniče_0004

Meritve “neprijetnih vonjav v Pirničah” – smradu razpadle silaže, ki je bila namenjena za gorivo bioelektrarne. 30 otrok, ki so vdihavali ta smrad so zaradi prebavnih motenj napotili v zdravstveni dom v Medvodah

V AAG, še vedno pozivamo vse državljane Republike Slovenije, da podprejo z svojim podpisom peticijo: ZA TAKOJŠNJE SPREJETJE EU ​​USTREZNE ZAKONODAJE V DRŽAVNEM ZBORU S PODROČJA OBVLADOVANJA SMRADU, PRAŠNIH DELCEV, DUŠIKOVIH OKSIDOV, FORMALDEHIDA IN DRUGIH ONESNAŽEVAL. Podpise bomo zbirali vse dokler DZ ne bo sprejel tega zakona!

Podpišete jo lahko na spletnem naslovu:

http://www.change.org/petitions/slovensko-ljudstvo-vlada-rs-dr%C5%BEavni-zbor-rs-vsakdo-ima-pravico-zdravega-%C5%BEivljenjskega-okolja-brez-%C5%A1kodljivega-smradu?utmsource=supportermessage&utm_medium=email

Za lepšo in bolj zdravo prihodnost naših otrok!

Predsednik Alpe Adria Green:

Vojko Bernard

  • Share/Bookmark

DAN PLANETA ZEMLJE 22.04.2013

ZEMLJA za otroke

  • Share/Bookmark